Kaj smo drug drugemu najprej? Po mojem: ljudje. Ni filozofija, prepričan sem v to.Danes ob 12.53 sem za to moje prepričanje dobil dokaz. Zazvonilo je, klical me je Matjaž Rakovec. Govorila sva neposredno prvič po 3.9.2023, ko me je povabil na kavo, ki sva jo do tedaj kar redno pila, potem pa ne več. Zanimalo ga je, kako je z mano in pogovor je zaključil z "drži se" in - povabilom na kavo....
Priznam šok ob klicu, skoraj bi izpustil telefon. Priznam, da ga nisem pričakoval. Zato sem mu izkazal spoštovanje, ker je poklical. Ker je dal človeški odziv pred vse ostalo. Ker je bolniku z rakom izrekel bodrilne besede.Ker je šel "preko sebe" pa karkoli že to je. Prvotni šok se je prelevil v spoštovanje do geste, ki mi ogromno pomeni.Ne glede na prtljago, ki jo nosi najin odnos. Nikdar do zdaj si nisva namenila žal besede. Najin odnos je tudi zgodba o službi in družbi. O Trmi ni bilo tudi tokrat niti besede. Mogoče je v tem skrivnost: on dela svoje, jaz svoje.
Slišala sva se dva človeka, ne župan in novinar. Marsikdo je bil prepričan, da takega klica ne bo nikoli več, a empatije med ljudmi ni mogoče ukazati.
Če bi tukaj zdaj vsi mi večkrat zmogli to, kar je zmogel vpliven politik, župan itd., bi lažje obračunali s čustvi in ravnanji, ki nam niso v čast. Današnji klic je Matjažu v čast, sem prepričan. Meni je bil neke vrste terapija. V vsem tem nisem iskal razlage, namena.
Ker dobim bodrilnih klicev in sporočil res veliko, ničesar ne sklepam po klicu župana. Sva pač silom prilike navezala stik - prej dogoletna znanca, da ne zapišem: prijatelja. Klica si zagotovo si ga nisem zaslužil s pisanjem Trme. A to ne spremeni dejstva, da sva ostala člove/š/ka...to me dobesedno ... zdravi!
Miran Šubic, ki pišem zelo kritično - ne samo o županu ipd. Ampak znam tudi sam vedno stopiti čez to mojo vlogo. Na kavo ne grem z vsakomur in vsakdo z mano tudi ne. Tudi to je nekaj.