Je pač čas okroglega usnja, ki je imelo včasih plastični mehur, ki se mu je reklo - duša. Nogomet pa je takrat še imel dušo, bodo rekli mnogi. Danes ima presežke, milijone in v tem je težko najti kaj prvobitnega čeprav sleherni otrok ob stiku z nogometom želi biti...

Imel sem to srečo, da sem ga gledal večkrat in to na njegovi zelenici v Barceloni in drugod. Kot novinar sem nekoč v drobovju Camp Noua poslušal, kaj bo povedal pred tekmo z Mancester Unitedom. Ni govoril veliko, bolj je nekaj momljal. Zato pa je vedno spregovoril po svoje, na igrišču: videl sem ga, ko je z glavo v Rimu zabil istemu ManU v finalu lige prvakov. On (bolj mojih mer, če si dodam kak centimeter...) je skočil in zadel. Nazadnje sem ga videl, ko je osvojil evropsko krono v Berlinu proti Juventusu, dobro desetletje nazaj. A vedno znova se spomnim, kako se je je ujemal z arhitektom Iniesto in gradbincem Chavijem in ostalimi. Takrat sem dojel in zdaj ponavljam: če odmislim vse milijone in kar gre zraven, vedno ostane on. In njegova žoga. In šport kjer podira vse mejnike.

Nikdar nisem bil "vernik" posameznih igralcev, nikdar nisem v njih videl nezemeljskih bitij, vedno sem glede tega ostal malo prizemljen. Sem pa danes ponoči znova videl košček, drobec nečesa, kar njega dela tako izjemnega. Tisti magični dotik pri drugem golu, ko je z mehkobo žogo poslal v mrežo, je bil zame potrditev, da na koncu ostane nogomet. Slava, bogastvo in vse ostalo je le kulisa za nekaj kar človeka lahko osreči, ga iztrga njegovemu vsakdanu, da začuti stik z nečem in nekom posebnim.

Tudi on bo nekoč preteklost. Kot so preteklost Pelejeve solze sedemnajstletnika, ki je na Švedskem osvojil najbolj pomembno tekmovanje z Brazilijo. Napadalno peterko znam na pamet...Preteklost je Maradonina "božja roka", preteklost je oblikovanje slovenske državnosti skozi nogomet od Belgije do...Neskončno sem zadovoljen, da ta preteklost zanj še ni nastopila: še vedno govori na igrišču, še vedno je njegov jezik nogome....to je najbolj pomembno.

Trpim ob čvekanju /naših/ "komentatorjev" in to navadno ugasnem, slika mi zadošča. Sodbe in analize in vsa ostala navlaka so del današnjega dojemanja nogometa. Prav je, da takim kot sem jaz, ostanejo poskusi razumeti, zakaj je ta igra tak magnet. Vsakomur dopuščam njegovo razlago. A nečesa in nekoga pri vsem tem nikdar ne pozabim: njega in žogo s katero postane iz navadnega človeka genij igre, ki jo plemeniti.

Živeti v Messijevem času je privilegij. Naj traja.

Miran Šubic, ljubitelj nogometa (in občusdovalec njega)