Je ob vsem tem denarju, slavi in ostali zunanji podobi športa in nogometa še prostora za solze, za čustva? Je. Včeraj zvečer je epska zmaga bila dokaz za to. Slavil je trener, ki sem ga leta 2015 v Berlinu gledal, kako raja na zelenici s hčerko, ki jo je kasneje vzela huda bolezen. Do zdaj je večkrat tudi javno pokazal, da je mala Sana vedno z njim. Ko je umrla, je odstopil kot španski selektor, zdaj se je na veliko sceno vrnil v klubu kjer je naprej vedno denar - do včeraj. Včeraj so se navijači po res veliki zmagi poklonili njemu, ki je njen tvorec in mali deklici. Nesporno prizor, ki lomi srca, privabi solze. Dokaz, da je še vedno prostora tudi za to. Spomnil sem se Berlina, ko sem zadnjič gledal finale lige prvakov in priznam, da sem razumel, zakaj je imel oče - junak junakov včeraj - majico s posvetilom hčerki, navijači pa so vse to samo nagradili!

Dovolim si pomislek o vlogi čustev. Neskromno in neprimerljivo z usodo danes najslavnejšega trenerja na svetu si dovolim pobrskati po spominu, ko so me čustva (v nogometu) zlomila. Ko smo nekoč izpadli s Triglavom iz druge lige ob vsem dobrem delu, sem bil uničen. Nato me je doletel telefonski klic čez nekaj dni, da smo o(b)stali. Pogledal sem proti nebu, priznam in vsaj takrat verjel, da je nekdo od zgoraj videl, kako trpim(o) in - ukrepal. Potem so nas skušali vreči iz prve lige, ko smo - kot klub brez centa dolga - obstali na zelenici. Zopet sem imel neprespane noči, a nisem se dal. Na koncu scenarij ni šel skozi in srce mi je bilo polno čustev: jeza, razočaranje, zmagoslavje. Bilo je močnejše od mene. Še je bilo takih prizorov in neštetokrat sem se zbujal tudi kasneje prepoten: v spanju sem se boril za ...kdovekaj, kdovekdaj. Ko sem odšel iz nogometa, sem odšel razumsko. Čustva pa so ostala. Zato verjamem še danes, da ga ni denarja in slave in vsega ostalega kar nogomet tudi pomeni, ki bi prekril to osnovno v nas.

Če torej stiska vernika pelje v verovanje v nekaj kar je izven njega, nad njim - morajo vsi tudi nam, vernikom nogometa /in športa, ni to samo nogomet.../ dovoliti, da se predamo čustvom ali pa čustva zavzamejo nas. Nič manj nimamo radi svojih bližnjih, nič manj ne spoštujemo vrednot. Žoga (edina, ki je imela in zame še ima - dušo) je simbol tistega kar doživljamo v življenju: zmage in poraze, solze take in drugačne, čustva vseh barv in oblik in vsebin. Prav to nas napravi močne in tudi sam sem trmo kot lastnost presadil v nogomet, klub. Prišli so nasledniki in jo - zato, ker sem pač sam bil tvorec gesla, vsebine - zabrisali v koš. Nisem protestiral, še bolj sem bil trmast in zato sem prepričan, da mi to v vsak moji življenjski tekmi daje upanje na zmago.

Solz se nisem nikdar sramoval in prizori včeraj po najbolj pomembni klubski tekmi tega sveta so kot nalašč, da čustva prevladajo. To kar so naredili navijači zmagovalcev, je presežek: tako kot oče, trener in vedno žalujoči za svojimmalim bitjem, so tudi oni pokazali, da imajo srca. Za to gre v življenju in zame je bil nogomet vedno več kot šport, brcanje žoge ipd. - bil je in je najboljši približek življenju z vsem dobrim in vsem ostalim. Ko sem 2015 slavil z "mojim" klubom v Berlinu, si nisem mislil, da bom desetletje potem vse to podoživel in se boril s solzami. Žoga ima dušo, res.....

Miran Šubic, ki bi bil rad včeraj v tisti množici, ki je razvila transparent, ki mu zame ni para...