Nekoč sta bila Lojze in Slavko. Prvi ljudski godec z Dolenjske, drugi virtuoz z Gorenjske. Eden je bil bolj ljudski, drugi je vladal svetovni sceni. Pa imamo oba nekako enako radi, Lojze pa je s svojo dolino in vasico segel v srca...
Slovenci pa v srca ne pustimo vsakomur. Tako imamo te dni lep prikaz dejstva, da oprostimo vse - le uspeha ne. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta priložnost, da se delimo in razdelimo. Ker je eden bolj "ljudski" in drugi "zmagovalec za vsako ceno"!? Problem "kralja in kraljice ljudskih src" smo Slovenci sposobni uprizoriti domala vedno. Zato ob največjem zmagoslavju slovenskega kolesarstva in dejstvu, da nam oba zavida ves svet, skušamo iz tega narediti delitev, ki jo tako dobro uspevajo vedno znova doseči politiki, na primer.
Se spomnite Tina Maze? Uspešna, super uspešna. A ni bila kraljica ljudskih src, nesporno. Ni znala ali hotela jokati ali se smejati kot ljudstvo želi, ampak je to počela po svoje. Če pomislite, da je Jure Košir bleda senca po uspehih in kolajnah, potem pomislite kako dobro živi od svojega nasmeha, svoje "ljudskosti", svoje javne podobe. Ki kar po pravilu manjka skakalcem in skakalkam, ne pa košarkarju, ki je postal dejansko že motnja s svojo pojavnostjo. Nogometaši so od prezrtih žogobrcarjev naenkrat postali prava podoba Slovenk in Slovencev: garaški, skromni, trmasti /to še posebej.../ in že smo rajali z njimi in prisegali nanje.
Zakaj mnogi Pogačarju oporekajo? Zakaj mnogi poveličujejo Dončiča do onemoglosti? Zakaj je nekdo prvak in as in najboljši - za drugega pa nam srce utripa. Se spomnite Rogličevega vzpona na Višarje? Epski prikaz, kako osvojiš slovensko srce.
Čustev se ne da ukazati in dva človeka jih ne doživljata enako. Eni so za Golico in drugi za ... in prav je tako. Navijaču je danes servirano vse: posnetki, kamere povsod, ponavljanje pomembnih prizorov - ni skrivnosti. Le nečesa pa se ne da zlahka doseči(a cele industrije garajo na tem): da jočemo in se smejemo z njimi, da oprostimo in privoščimo....Ja, hudiča: to pa so stvari, ki jih počnemo sebi in s sabo!? Zato so najtežje in zato je biti slaven in lep in bogat ipd. eno, biti "kralj(ica) ljudskih src" pa drugo. Zakaj je temu tako pa ne znam pojasniti, ker seveda naših čustev ni mogoče vedno razložiti kot formule, definicije.
Z nečem se pa strinjam: "slovenceljstvo" je tudi to, da skušamo čustva razlagati razumsko in obratno. Ko to premešamo, smo pa žal najbolj pristni.....
Miran Šubic, ki se nikdar ne bom mogel pridružiti tistim, ki se zlahka razdelijo in dopustijo, da jih razdeli (ne)uspeh drugega....