Bil sem mlad novinar, komaj dobro začel svojo pot, ko me je v Kranju "pobral" legendarni fotoreporter, Kranjčan z Velikega hriba na Kokrici, Marjan Ciglič: "Komanda je, da narediva reportažo z zadnjim nosilcem štafete, greva v Bohinj, v Lepence..." je rekel in že sva se peljala. Nisem se veliko ukvarjal, kam in h komu greva, prispela sva v zaselek v Bohinju: "Oprostite, kje pa je doma tisti Zaplotnik, ki bo nesel štafeto?" sva začela spraševati in kmalu nama je nekdo pojasnil: "Tukaj ga ni, ki bi se tako pisal. Štafeta? To pa ne bo držalo." Marjan je takrat v svojem slogu rekel: "Hja, tako to gre: je Ciril in je Zaplotnik in bo nosil štafeto in je kmet, samo Lepence so - Letence!" Dva Kranjčana nisva takoj našla Letenc, smejala sva se pa vso pot nazaj in potem opravila nalogo. Bilo je leto 1982, Ciril Zaplotnik se še danes spominja dogodka, ko je štafeto nosil kot zadnji....

Danes j 80 let odkar so prišli do te zamisli nekje v Srbiji, potem je to 25. maja postal ritual posebne vrste. Štafeto je "mladina Jugoslavije" predajala Titu in sam sem se tega lani spomnil takole....

Kaj bi se mi lahko ob tem zgodilo danes? Lahko bi mi kdo vrgel v obraz, da sem "jugonostalgik", ki še častim "diktatorja" in še kaj. Ker živimo v demokraciji, to ni ne sporno, ne kaznivo - a z mano povezave nima niti toliko kot paradižnik v solati na njegov rojstni dan. Enostavno nisem iz takega testa, da bi šel spremljat njegov pogrem kot nisem šel podpirat Janše kamlu po tem. Preprosto mi manjka "čredni nagon" in sem bolj samosvoje trmaste sorte. Pa ne, da bi se zdaj prodajal za oporečnika kot se znajo tisti, ki so najprej postrgali vse iz lonca socializma, danes jim bolj paše ponudba kapitalizma...

Zato ob vseh teh spominih na zgodovino zagovarjam eno pravico, ki si je ne pustim vzeti: pravico do spominjanja. Spomini so vseh vrst, a imel sem lepo otroštvo in mladost - kot se spomnim. Vse, kar je s tem povezano, je moja zgodovina in jo skrbno varujem: dobre in slabe stvari.

Ne bojim se tistih, ki bi mi radi mojo zgodovino spreminjali in me za nazj učili, kaj je bilo prav in kaj ne. So pa med nami, žal jih ni malo. Radi bi po svojem kopitu učili za nazaj, svoje vrednote umeščali v mojo zgodovino in moje spomine. Radi bi preprosto svoje vrednote vsadili meni. Pa saj je Tito v svojem času počel isto in enako? Mogoče, verjetno: zagotovo pa je te dni doživel velik poraz.

Tisti, ki je nekoč pod njegovo sliko vodil kolono mladih v Kumrovec na komunistično božjo pot, danes meni skuša prilepiti marsikaj, ker se ne strinjam z njim. Obenem je včeraj presegel Tita po "roku trajanja" na neki funkciji šefa (sedanje, desne) partije. Učenec je nadgradil učitelja.

Kaj torej ob nekdanjem Dnevu mladosti in 80 letnici nastanka štafete mladosti zapišem z gotovostjo in tudi veseljem: ŽIVIM V SVOBODNI DEMOKRATIČNI DRŽAV SLOVENIJI. NA SVOJE SPOMINE SEM PONOSEN IN SE BOM VEDNO BORIL, DA ZGODOVINE V SLABEM IN DOBREM NE BODO SPREMINJALI TISTI, KI SO VERJELI V PARTIJO, KOMUNIZEM, TITA IN DANES O TEM SVOJEM POČETJU NE UPAJO ČRHNITI, KER SO PRESTOPILI NA DRUGO STRAN. TAKI SKUŠAJO NAM KROJITI SPOMINE, ZGODOVINO, SEDANJOST.

Pri meni jim ni uspelo. In jim ne bo.

25.maja 2025

Miran Šubic, mlad v socializmu, star v kapitalizmu - nikdar pa ne njihov.