Pred leti smo odkrili, da Janez Janša /predvsem pa družina, sorodstvo/ v državni vili uživa dopust. Nič spornega, če bi pokazal račun za to. Zakaj bi ga moral? Zato, da bi nam zavezla jezik? Ne. Zato, ker bi bilo jasno, da je vilo najel kot jo laho vsak - po ceniku ipd. Nikdar ni ta (za mnoge) zgled poštenja in transparentnosti in....pokazal računov. Prav. Dokler jih ne bo, za vas velja utemeljen dvom: ne upa jih! Ta zgodba je (kot še nekatere druge) preplavila slovenske medije - tudi tiste velike, glavne, pomembne in tako naprej. Eden med njimi je celo želel naše fotografije, ki so bile kajpak kot zgodba sama ekskluzivne. To je eden od dokazov našega dela in tudi vpliva. Pa si ne domišljamo veličine in pomena - samo ugotavljamo dejstva. Ne prvič, ne zadnjič.

Ko smo objvili zgodbo o obnašanju Luke Dončića v kranjski porodnišnici, prihodu policije ipd., smo dejansko preverjali isto medijsko oligarhijo: gre za nedotakljivega? Skorajda. Molčali in molčijo mnogi, a morda zadeva ni bila tako nedolžna kot je lahko "veselo stanje" očka ob rojstvu drugorojenke. Kajti "na pomoč" je poklicala mati njegovih dveh otrok in zaročenka in...!! Je bila ogrožena ona ali otrok, ne vemo. Vemo pa, da zdaj sramežljivo in "v rokavicah" pristavljajo lonček tisti, ki bi se ob enakem incidentu koga drugega zgražali in poudarjali pomen boja proti družinskemu nasilju ipd. Za nas je imela in ima in bo imela zgodba dva temelja: eden so dejstva in priče dogodka in potek dogodka, drugi pa nesporno javna osebnost v središču. Tista, ki se sama trudi, da zvemo, katero glasbo posluša ipd. "do onemoglosti".

Teče petnajsto leto življenja Trme. Niso vsa poglavja lepa in zdrsov ni manjkalo. Nekaj je gotovo: če smo mi marginalni sopotnik, je medijska nomenklatura (znanih in neznanih lastnikov in novinarskih bolj ali manj prodanih duš) bolj prisotna kot kadarkoli. Svojevrstna "demokracija" zgleda takole: mi "nažigamo" vaše in dobimo kaj za to, oni "nažigajo" naše in...Tako to po poteka in seveda je mnogim še vedno koprena na očeh in ne dojamejo, da so dejansko vredni samo goltanja tistega, kar jim servirajo z namenom in ciljem.

Ker smo - na primer - zgodbo o manj odlični plati najbolj znanega Slovenca objavili mi z roba te scene, je logično, da smo toliko bolj ponosni na to. Prehiteli smo vse, bili edini .... to so v novinarstvu dobri občutki, ki nadomestijo tudi najbolj izdatna plačila. Prepričan sem, da nismo na ta način postali "rumeni medij" ampak smo trmasto samo - trma in Trma.

Kot že x-krat zapisano: da je res temu tako, lahko potrdijo tisti, ki so Trmo "kliknili" 13 000 000 krat. In tisti, ki smo jo ustvarili in jo ohranjamo pri življenju med temi čermi medijske scene. VERJEMITE: NAM JE RES POVSEM VSEENO, KAJ PIŠEJO DRUGI. A TUDI KADAR NE PIŠEJO, VAM IN NAM KAJ SPOROČAJO.

Miran Šubic, ki mi ni bilo prijetno, ko sem bil s svojo družino "na prangerju" - to je človeško. Da smo pa zdržali vse, je - trmasto.