April je muhast, jaz tudi. Zame je to kar usoden mesec: rojen sem aprila, prvič sem se zaposlil aprila in svoj odhod po skoeaj štirih desetletjih uradno zapečatil aprila. Zdaj je zopet april, ko lahko preštejem 45 let v novinarstvu. Danes sem bil obveščen, da je urednik časopisa, ki sem ga pisal desetletja, razrešen. Bi moral biti vesel in zadovoljen in škodoželjen, da se mu je to zgodilo in ga je gospodar kot svojega hlapca brez kakih pojasnil umaknil, odstranil, morda celo ponižal?

Nasprotno: taka občutja bi pomenila, da je lisjaški šef zmagal in se naselil s svojimi ravnanji nekam vame in tam obstal. Napaka: ni res, odmislil ga nisem nikdar, ker nikdar ni imel statusa, da bi bilo to potrebno. Da bo jasno: o uredniških odločitvah nisem z njim nikdar imel priložnost polemizirati, ker mi je vedno najprej dal vedeti, kdo je šef, kdo lahko dela z mano kar hoče (me odpusti...), kdo presoja mojo nesposobnost (z enim izrazom zajete vse moje slabe lastnosti). Vedno sem skušal šefovska navodila izpolniti in vedno sem tudi zmogel povedati /zapisati, dejansko/ svoja stališča. Miran - nepomemben dopisnik in Miran - veliki šef sva bila pač pšopolno nasprotje in to sem mu znal pokazati in on je meni dokazoval, da me obvladuje.

Aprila 2019 sem sporočil, da odhajam. Mesec dni prej sem napisal gloso o odhajanju in objavil jo je, ker je bila napisana tako, da so le redki dojeli, da je osebna, da nekaj napoveduje. Nisem odšel zlahka, ker sem Dnevnik pisal preden je lisjaški šef sploh prišel vedrit in oblačit. Za konec sem odklonil diktat pri odhajanju: dogovorila sva se eno, nato je zahteval drugo. Pa csem "dol požrl" odpravnino, ki bi jo dobil, če bi mu sledil in odšel kot sem sam hotel. Niti sekunde mi ni (bilo) žal. Ker "odhajam - torej sem" sem potrdil sam na sebi. On je ostal, naklada je kopnela, ljudje so odhajali in odhajajo. Danes jih kar nekaj zase trdi, da so izgoreli in so v bolniški kjer naj bi pristal tudi človek, ki je kot odgovorni urednik odgovorno sokriv za to kar Dnevnik danes je.

Zato se seveda ne veselim čeprav me je sedanji razplet njegove usode morda prepričal le o tem, da je dobil kar je povzročal drugim: brco v rit, ljudsko zapisano. Verjamem, da bo kljub temu mirno zajadral v upokojenski stan in mu to privoščim kot vsakomur. Detronizacija pa me je utrdila v prepričanju, ki sem ga zadnje dni že zapisal: šef ali kdorkoli urednikov je bil zame nesporen, a cenil sem vedno človeka, ne funkcije. Zato seveda mirno zapišem in ponovim: njegove človeške plati /sam je nisem zaznal v pojavni obliki/ preprosto ni. Zato je nisem cenil. Zato sem pred sedmimi leti odšel, ponosen sem na to. Kaj je ostalo od časopisa pod njegovim vodstvom se vsakdo lahko prepriča. Problem je, da se v to hoče prepričati vedno manj ljudi, bralcev, bralk.

Biti človek in šef ni lahko. Zame on tega ni zmogel. To sem mu dal vedeti s tem, da nisem bi nikdar kimavček ampak sem si upal svoje misli in stališča zapisati, poslati njemu in šefom in kolegom. Daleč od tega, da bi trdil, da sem imel vedno prav, kje pa. Nisem se pa spremenil, nisem počepnil pred šefovsko močjo, ki je zdaj doživela simboličen epilog. Ali pa ga še bo.

Aprilski smo muhasti kot aprlisko vreme, se mi zdi. Vsaj eden pa sem poleg tega še trmast.

Miran Šubic