Zapovedana dobrodelnost? Ali tista iz srca, spontana, človeku lastna? Zaukazana pomoč ali tista preprosta gesta ponujene roke? Pa saj niti ni pomembno: te pa vse te vznesene misli vseh mogočih cerkvenih velmož kar presunejo vedno znova: toliko dobrote, v sefu pa...

Verjamete? Ali je to le "komunajzarska propaganda" proti veri in vsemu, kar ponuja tudi božični čas? Ker, ti hudič, potico pa radi jemo vsi? Večni dvomi in sukanje besed in poudarjanje dobrote v lepo zvenečih pridigah in zlato v sefu in premoženje v milijonih? Kaj presega vse to, kaj je tisto kar meni polni življenje?

Danes čutim, da je treba nekaj zapisati o prijateljstvu. To je vezivo naših življenj in veriga, ki nas nevidno priklene na človeka, ki ni naš sorodnik, ki mu nismo nič dolžni ali pa on nam. V naša življenja prijateljstvo prinese čas, trenutek, neko skupno doživetje ali preprosto energija. Kaj je najhuje: prijatelje potrebuješ. Morda samo za sekundo ali pa vse življenje, ni pravila. Zato skušam tole zapisati tistemu prijatelju a katerim sva nekoč kot prvošolčka brez ene same visoko zveneče besede postala prijatelja in sva še zdaj. Pa sva vmes vse to dala v ozadje in so bila druga občutja v ospredju. Danes se mi zdi, da sva si bila bližje vedno, zdaj pa čutim pravo povezanost in nič ne pričakujem, da občuti on enako, ker to med nama ni potrebno. Te besede naj mu dajo energijo in moč, je moj namen. Prepričan sem, da zanj velja enako.

Prijateljstvo najdeš, odkriješ, zaznaš in tudi izgubiš. Je pač tako, da to ni zlato v sefu in pridiganje o luči v nas in okoli nas: kako trositi nauke o pomoči potrebni in imeti poln sef zlata? Pač pa je prijateljstvo vsakdanje čustvo, vedno na preizkušnji in nikdar zajamčeno. Nima pravil in ne določil časa, prostora. Lahko je bežno, a trdno kot skala. Lahko je trajno, a se strga kot nitka, ko pride preizkušnja. Imeti prijatelja, je sreča in zato sem srečen človek. Četudi je kdaj tako, da prijateljstvo poteka enosmerno, nič narobe. Če občutiš, se lahko tja zatečeš kot mnogi v cerkev. Le pridig ni, prijateljstvo te uči spoznavanja življenja. Tudi, koga izgubiš in si presenečen in razočarana - srž ostaja: vse dobro in lepo in nepozabno prekrije vsakdanjost, ki je vedno banalna, velikokrat prazna in nesmiselna.

Na začetku sem uporabil besede. Resnica ali laž? Ne vem, tudi sam sem večno nekje med tema skrajnostima. Moč besed je prekleta in obvladuje ta svet. Žal. Moč občutij obladuje vsakega med nami. Zato sem prepričan, da je zmaga prijateljstva najvišja oblika odnosa. Pa ne, da bi ljubezen zanemarjal. Ampak: ljubezen je slepa, kajne. Prijateljstvo? Nikdar slepo: vedno pove vse o tebi, meni, nas. Sam sem se tega učil, naučil še ne. Prijateljstvo je nekaj kar samo po sebi pomeni preizkušnjo in ni večno, vzneseno ampak prozaično vsakdanje, a zato toliko bolj dragoceno.

Ni zlata, ni besede, ki nadomesti prijateljstvo. Ko ga izgubiš, ni dobro ampak morda je najbolje pri tem, da se ne sprrašuješ zakaj. Ker to ni zlato, ki ti pomeni neko bogastvo ampak nekaj povsem preprostega: lahko je navadna revščina, lahko je največji zaklad, ki pa ga vedno nosiš v sebi. Čas je tak, da vrednost in vrednota prijateljstva zame pomenita vse. Že jutri pa je to lahko nič, ker.

Če sem izpadel sam pridigar, sem napačno uporabil besede, celo zlorabil občutja? Prijatelji že vedo, kaj sem želel napisati. In to je najbolj pomembno.

V mladosti sem v bivšem režimu bral večkrat knjigo katerega avtorja sem poznal. Umetniško vrednost so mu vedno zanikali, a jaz še danes vzamem za nekaj minut knjigo v roke. Danes se mi zdi, da vem zakaj. Konča se takole: "DOBRO JE IMETI PRIJATELJA!" Zanimivo: nekoč so ga častili, danes je njegov grob osamljen, skoraj zapuščen. A tudi on ima še vedno vsaj enega prijatelja preko knjige, ki jo vzame v roke....

Miran Šubic, ki leta in desetletja vsak torek spijem kavico s prijateljem. Pravim.