NIKOMUR NE ODREKAM PRAVICE, DA DOMA ALI ZA TOČILNIM PULTOM IMA SVOJO RAZLAGO SPODAJ ZAPISANEGA OZIROMA ČESARKOLI. NIČ NIMAM PROTI, ČE ME PRESOJAJO PRIJATELJI IN SOVRAŽNIKI. PRAV TAKO SVOJE RESNICE NIMAM ZA "BOŽJE RAZODETJE". A NISEM VEČ ZAVEZAN MOLKU O ODPRTI SODNI ZADEVI, KER JE SLEDNJA KONČANA. TAKOLE JE TO SPREJELA DRŽAVA:

Zdaj lahko pišem. Prej nisem mogel, smel? Ne, nisem hotel: 17 let je trajala zgodba medijskega linča moje žene Mojce, naše družine. »Odsedela« je hudo kazen – 17 let kot jo le redko kdo. Zakaj to pišem ? Zato, ker je pred dnevi sodišče pravnomočno odločilo, da obtožb zoper njo ni. Nič ni zastaralo in nič ni bila oproščena – še obtožena naenkrat ni bila! Z njo velikokrat tudi jaz, ki sem šel mnogim na živce kot novinar in so ocenili, da je zgodba o lastninjenju Svilanita moja »šibka točka«. Samo enkrat sem dve leti nazaj najavil na spletu, da bo Mojca Šubic na sodišču lahko dokazala nedolžnost. Ni ji bilo treba, tožilstvo je vse obtožbe zoper njo – umaknilo.

Zakaj je torej od leta 2008 bila kot redko kdo izpostavljena = obtožena = obsojena? Odgovore bom iz svojega zornega kota predstavil zdaj, ko je pravnomočna sodba v pravni državi pokazala in dokazala, da ni zagrešila nobenega kaznivega dejanja. Mojca Šubic je bila najbolj vztrajno javno izpostavljena na straneh časopisa Dnevnik, kasneje na portalu Necenzurirano. Seveda so z lažmi, klevetami, obrekovanji sodelovali tudi drugi – kak spletni portal in posamezniki, skriti za spletnimi vzdevki. Novinar Tomaž Modic (tudi Primož Cirman) pa Sebastjan Morozov so bili avtorji, ki so vztrajno nizali dokaze, ki so jim jih priskrbeli tisti viri, ki so želeli javni linč, da bi bila obsodilna sodba toliko bolj verjetna. Sam sem bil največkrat prisoten v res pogrošnih spletnih objavah, ki pa so jih povzemali mnogi – tudi Kr transparentnost za katero je stala takrat še kranjska političarka Barbara Gunčar. Žalitve, obrekovanja, klevete so (zanimivo, kako je z nadzorom sistema...) prejeli - na primer - vsi zaposleni na kranjski občini na svoje službene elektronske naslove ipd. Kaj je bilo pri tem najbolj sporno?

  1. DOKAZI O KAZNIVIH DEJANJIH SAMO IZ ENEGA VIRA

Bili so to dokazi, ki jih je zbirala desetletje policija, kasneje tožilstvo! Zanimivost: Mojca Šubic navadno ni imela priložnosti česarkoli dodati (objave portala Necenzurirano, ki je v mnogočem povezan z vladavino Roberta Goloba…), nihče je ni vprašal kar je osnova novinarske etike in pravil. Lahko je le spremljala medijske zapise o tem, kaj naj bi zagrešila, kaj je ukradla, koga oškodovala. Njeni dokazi bi do izraza prišli tam kjer je to edino merodajno – na sodišču. Po približno 15 letih delovanja policije in tožilstva in sodstva (sodna preiskava) je zdaj jasno, da je tožilstvo (tožilec Boštjan Valenčič, sicer predsednik tožilskega društva) umaknilo vse obtožbe, ker ni imelo v roki praktično niti enega dokaza. Tistega, ki da je nekdo »dostavljal« v medije kot podkrepitev javnega linča Mojce Šubic in tudi mene, ki sem bil proglašen za njenega pomočnika, ki sem bil proglašen za lastnika prigoljufanega premoženja. Klevet o mojem bratu sploh ne navajam. Kako je mogoče nizati dokaze samo enega vira in ene plati te zadeve, prepuščam novinarjem, ki so to počeli. Namenoma ali nenamenoma? Vsekakor so se je moja žena in soobtoženi (prav tako je tožilstvo zoper njih umaknilo obtožbe) pripravili, da na sodišču končno lahko dokažejo nedolžnost oziroma ovržejo dokaze, ki jih je zbirala država – mediji pa so jih proglasili za točne, pravilne preden so doživeli sodni preizkus. Zdaj je jasno, da so vse ustanove države padle na izpitu – razen sodišča. Slednje je edino merodajno v pravni državi za razsodbo, ki je pravnomočna in dejansko pomeni, da Mojca Šubic ni ne obtožena, posledično kriva – ni pa niti oproščena ipd. Preprosto je država od lastninjenja 2008 do danes skušala (priročni mediji pa so to javnosti skušali tako predstaviti) Mojco Šubic spraviti za zapahe – a ji to ni uspelo, ker imamo pri nas (kakršnakoli že je) pravno državo kot okvir, zakone kot sredstvo.

KAKO NEKO ŽENSKO PREGANJATI ZARADI NEZAKONITOSTI IN PRI TEM ZAGREŠITI – NEZAKONITOST?

To je drugo ključno vprašanje za vsakega posameznika v tej državi in nasploh. Ni na nas, da dokazujemo nedolžnost – država (z vsem aparatom od policije do sodstva) mora vsakomur krivdo dokazati. Naša družina je bila soočena z najbolj grobim posegom v človeško svobodo po Ustavi, moja žena (in kdaj tudi jaz) pa javno prikazana kot kriminalka, storilka kaznivih dejanj ipd. (izrazov kot »tajkunka« ipd sploh ne štejem v ta okvir) ! Zopet poudarjeno: po zaslugi medijev in novinarjev, ki so dobili podatke iz ovadbe, obtožnice (vložena 2019, kakih osem let po začetku predkazenskega postopka!!!???) in nizali »grehe«, ki da jih je storila. Redki (oziroma nihče) so zmogli pripisati, da je nedolžna dokler ji krivda ni pravnomočno dokazana. Javni linč je seveda odmeval v tej majhni državi kjer se skoraj vsi poznamo. Del stigme so skušali prilepiti tudi meni: da ne pišem o tem, ker sem pač soudeležen ipd. Saj sem: od prvega dne do zdaj sem verjel moji ženi, ji zaupal, jo podpiral. Tudi, če bi bila spoznana za krivo obtožb, bi bilo temu tako. A bistvo je nekje drugje: država ji je preko ustanov očitala početje nezakonitosti, na koncu se je izkazalo, da je skušala država to storiti na – nezakonit način kar je prav tako pravnomočno potrjeno. Preprosteje: ker si lump, te preganjajo tisti, ki so lumpje? Brez, da bi koga zdaj jaz zmerjal, se je izkazalo, da so se moje žene in vse naše družine lotili nezakonito. Ključno vprašanje – zakaj? Fovšija je lahko odgovor, a je zelo banalen. So z njo želeli ubiti dve muhi na en mah in obračunati še z mano, ki imam ostro pero vse življenje? Tega ne vem. Vem pa nekaj: mojo ženo so preganjali tisti, ki so pri tem zagrešili nezakonita dejanja. Pomislite: država z vsem aparatom, posebnnimi in prikritimi metodami, policijo, sodstvom, tožilstvom je na koncu dobila rezultat: Mojca Šubic ni zagrešila nobenega kaznivega dejanja, ker zanj ni niti obtožena in obtožnice sploh ni (več). Da se to zgodi, je za koga morda čudež pravosodja, za drugega dokaz »krivosodja« kar je vseeno. Tisti, ki me kot državljana preganja (sumi, ovadi, obtoži) mora to v imenu države in z aparatom države početi zakonito, skladno s pravno državo. Če počne to drugače, potem se zgodi primer ženske, ki ni bila nikdar v življenju kaznovana, niti obtožena in katere poslovna kariera je brez madeža do danes. Pač pa se ji je zgodila sprega ljudi, ki so na različnih področjih dosegli, da je 17 let »odsedela« kot javno ožigosana, dejansko obsojena. Je zdaj »oproščena«!? Niti približno ne, je brez obtožb kot je bila leta 2008, ko je verjela, da lahko kot solastnica podjetja naredi veliko. A zgodba ima še več poglavij, ki so se odvijala kot v – filmu (kriminalka, komedija, tragedija – presodite sami…)

SE NADALJUJE