Nekoč me je na kavi v Ljubljani spraševal, če naj kandidira. Potem me je najel kot svetovalca. Potem je umolknil, ker ni znal in zmogel in hotel odgovoriti na novinarska vprašanja. Kako značilno za Kranj, Slovenijo ...odnosi iz povsem urejenih /novinar-funkcionar/ postanejo navadno osebni, ko politiku ipd. pomembnežu "ni všeč" tisti, ki sprašuje - kar seveda jasno kaže na to, da mu gre na živce kaj dela, o čem sprašuje, kaj objavlja, In se iz navidez in na zunaj prijaznega in pomembnega in ljudskega politik spremeni v nekaj čisto drugega: s prestola gleda dol in molči. To je danes Kranj in ne pišem samo o enem politiku, ker se "boji vprašanj" tudi tisti, ki dela z resnico kot s pocestnico....

Seveda pa novinar, ki ima .... ne klone kar tako. Bolje zapisano: dela dalje. Po svoje, tudi z napakami in še čem. Zanesljivo pa ne po žaljah ali diktatu ali pričakovanjih kogarkoli. Najmanj lokalnega politika, ki je prišel in bo prej ali slej odšel. Medij Trma bo na spletu ostal - živ ali kot spomin. Zato me je seveda v teh dneh znova prepričala tujina: hrvaški res velik in vpliven portal je brez zadržka citiral Trmo, navedel vir, bil do nas tak kot se za profesionalce spodobi. Priznanje, da ni boljšega, večjega ? Ne, sem pa - tako mi je rekel prijatelj - "prvi na svetu objavil..." Res je: pa naj se sliši in bere še bolj smešno, tako je bilo, Tega si ne dam vzeti, ker je res.

Kaj je ob tem največje priznanje? Molk. Silno neprijeten za novinarje, ker z molkom ni novic ipd. Pa - na primer - meni tiste z lokalnega sedeža oblasti dežujejo neprestano. In jih obdelamo. Torej: igrica trmastega otročaja z molkom pač ne pije vode? Posebno nagrado začutim, ko moji (nekdanji) kolegi prezrejo kar berejo na Trmi. Neka kolegica celo nesramno prepiše in se kiti s tujim perjem, Trmo pa prezre in pozabi. Tak molk je zame dokaz, da sem še živ. Kdaj me bo ugonobile bolezen, ne vem - vem pa, da me molk ne bo. Ravno nasprotno, še bolj oživim, migam...in objavljam.

Večkrat v življenju sem zapisal in to je eno novinarskih vodil, ki sem ga imel in ga imam in ga bom imel: ali so z mojimi izdelki zadovoljni politiki ipd. vplivni ljudje - briga me! Merilo so bili bralca Dnevnika in so zdaj tisti, ki berejo Trmo. S tem sem šel in grem mirno spat. In to je največ kar lahko človek ima.

Nekaj dni nazaj smo s prijatelji šli na kosilo v res znano ljubljansko gostilno kjer so doma "slovenske jedi" in kjer je navadno težko najti prosto mizo. Proti koncu našega druženja mi je gospa natakarica rekla: "Vi ste Miran Šubic....sem vas prepoznala in marsikaj prebrala, desetletja smo naročniki..." No, takrat bi pa skoraj obmolnil: časopisa ne pišem od 2019, a me je gospa (35 let streže v isti gostilni...) prepoznala. No, to pa je bilo priznanje, ki mi bo za vedno ostalo kot nagrada. Časopisni novinarji navadno nismo "slavni in prepoznavni", a gospa Dragica je meni polepšala dan....Hvala.

Miran Šubic, ki imam do vsemogočih nagrad in priznanj precej odklonilno stališče, ob prisrčni iskrenosti v gostilni pa se kar stopim...tak sem.