Kaj imamo skupnega? Kaj nas ločuje? Ni odgovora, sem pa z dvema muslimanoma in soprogama danes prebil nekaj časa, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Ne, nismo vsak dan skupaj. Ne, ni res, da ne moremo drug brez drugega. Živimo drug ob drugem in velikokrat nas ritem življenje sili, da živimo tudi drug mimo drugega. Ne zaklinjamo se drug drugemu, kako smo navezani in povezani, ker to med nami ni potrebno in tudi ni res. Že jutri bom praznoval pravoslavni božič in vesel sem, da ga lahko pod streho kjer so doma dobri ljudje.

Srečamo se enostavno, spijemo čaj in jemo potico ali pa krompirušo, ki jo prinesejo v hišo. Klepetamo o vsakdanjih stvareh, se šalimo na način, ki je pač naš in nikdar me ni strah, da bom rekel kar ne bi smel. Pa se zgodi, zagotovo. Tri družine smo, popolnoma različne in v bistvu povsem enake: vrednote so iste, želje podobne, srečanja pa brez nekih pravil, ker jih ne potrebujemo. Vem, da bosta zraven tudi takrat, ko ju bom potreboval in sam čutim enako. To je povsem dovolj. Stisk roke in voščilo, ki je izrečeno spoštljivo in res človeško toplo.

Če bi bilo vse tako preprosto kot to poteka ob potici, čaju, kozarcu penine in klepetu, bi bili vsi ljudje srečni. Zato si tega ne dam vzeti, še manj pa v tem skušam videti nekaj, česar dejansko ni. Kakšno neverjhetno bogastvo je, če z vsemi razlikami znamo pomesti s smehom, klepetom, neposrednostjo. Zame je čar vsega v tem, da ne postavljam vprašajev: taki smo. Vsak s svojim značajem, vzgojo, kulturo, ceo vero in prepričanji in če to dojamemo, vprašanj ni. Rad imam ljudi take kot so. Ko mi kdorkoli kadarkoli začne predpisovati karkoli, ima z mano težavo, ker težko sprejemam recepte. Brez recepta pa ni zdravila? Nikdar ne bom sprejel tega, ker je ob našem voščilu in stisku roke zdravilo brez recepta.

Kmalu bom voščil pravoslavni božič ljudem s katerimi sem si blizu. Tudi oni nikdar ne pozabijo na krščanski praznik, ki je več kot versko obeležje. Pri njih po običaju nekdo v razlomljenem kruhu najde kovanec sreče. Sam imam občutek, da ga vedno dobim, ker sem z ljudmi, ki me sprejemajo in jaz njih. Iskreno. Dovolj, čisto dovolj, da je božični in novoletni čas še lepši zaradi občutka, da sem med svojimi.

Marsikdo se bo namrdnil nad tem pisanjem in resnično mi je vseeno. Samo nekaj je nad vsemi nami, ki si voščimo praznike (priznam, da bajram pozabim voščiti....) kot ljudje, ki smo sposobni zanemariti kar nas ločuje, da bi znali ceniti kar nas zbližuje: tisto nekaj je neverjetna sreča, da smo tu taki kot smo. Da smo z napakami in vrlinami sposobni sožitja in stiska roke in lepe besede. Ne vem, kaj mi bo še prineslo življenje. Lažje bom to sprejel tudi zaradi ljudi, ki pridejo v mojo hišo in jaz k njim. A na drugi strani me včasih zareže pri srcu, ko kdo zavrne moje gostoljubje, ko noče pritisniti kljuke mojega doma. A to moram sprejeti in sprejmem kot stisk roke: tudi tu ni pravil in zapovedi, življenje prinese in odnese. Preprosto to vzamem kot jemljem stisk roke tistega, ki me povabi ali jaz gostim njega kot nekaj najlepšega kar imamo in si delimo ljudje brez računice, brez pravil, brez velikih besed, brez odvečnih vprašanj in brez odgovorov.

Priznam, da me včasih zajame sentimentalnost in pišem zmedeno, tavajoče, negotovo. Toda čutim pa se gotovega, povsem prepričanega v dobro v ljudeh. Dokler bo temu tako, bo dobro.

Miran Šubic, ki sem navajen, da v decembru naš dom na poseben način odpre vrata na stežaj.....