Ko je Miran Lesjak, odgovorni urednik Dnevnika, grozil z odpovedjo, sem že slutil, da grem. Od prvega do zadnjega dne sem bil Dnevnikov raznašalec, potem štipendist, potem novinar. Ker mi je s silno znano urednico (nekoč se je predstavila, da je v Slovenijo zanesla - aerobiko...) vsak dan dopovedoval, kako nesposoben sem, sem temu sledil in predlagal Dnevniku, da me odpustijo zaradi - nesposobnosti. Nismo se ujeli in s svojim odhodom sem se odpovedal odpravnini, ki bi jo sicer dobil in mi je pripadala. Ko sem jim 1.4.2019 poslal odpoved, je bilo točno na dan, ko sem 1.4. 1981 postal novinar Dnevnika. Ko sem odslužil domovini kot se je takrat reklo, sem nadaljeval do aprila 2019, ko sem v glosi napovedal odhod.

Danes je moj zadnji delovni dan. Bolje zapisano: prenehala bo moja nezaposlenost. Ker sem že mesece "na borzi dela" s pripadajočo "plačo" (415 evrov podpore za brezposelne). Jutri bom upokojenec. Vse to sem načrtoval in izpeljal na lastno pest. Toda Miran Lesjak mi je ob pogovoru o tem, da bi me odpustili z razlogom, razložil, da "tvoj odhod ni poseben prihranek, ker moram zaposliti novega dopisnika iz Kranja in to tudi stane". Smejal sem se že takrat, smejem se še danes: morda mu je Bojan Petan izbil iz glave to idejo, morda si jo je sam. Dnevnik je prihranil mojo plačo, desetletja dolga tradicija dopisnikovanja iz Kranja je ugasnila. Trma pa je oživela in danes jo dnevno kliknete 4000 krat. Koliko ima še Dnevnik bralcev v Kranju pa ne vem. In tako sem po zaslugi tistega, ki mi je grozil z odpovedjo postal - nezamenljiv.

Tako bo tudi ostalo. Marsikdo me je že podil iz novinarstva, marsikdo me še bo. A to je poklic, ki ne pozna urnika in ne pisarne, je nekaj drugega. Vsaj zame. Zato je prav, da se ob tej priložnosti zahvalim prav obema, ki sta veliko delala na tem, da sem odšel. Kajti šele potem, ko sem se znebil takih, sem dejansko zaživel kot se je meni hotelo. Svoboda odhajanja je neizmerna sreča zame od aprila 2019. Vem, da jih to ne bo doletelo, a v mislih imam danes Marijo Mežek, ki je nekoč utirila mojo pot na Dnevnik. Pa Eda Glaviča (žal pokojnega), ki me je zaposlil in me podpiral. Kot me je kot mladega novinarja tudi Milan Meden, ki je bil karizmatičen urednik kljub zdrsu ob osamosvojitvi Slovenije. Lisjaki v uredniški podobi pa zame niso bili nikoli Dnevnik. Nisem hodil v njihove pisarne ne moledovat, ne tožit. Zato sem jih že zdavnaj odmislil.

Enega človeka pa ne bom nikoli pozabil. Marjan Ciglič je bil moj mentor, učitelj in še kaj. Ne, ni me učil novinarstva, življenja me je (na)učil. Zato danes moja misel velja njemu in njegovemu vedremu pogledu na življenje, ki ga je premetavalo kot redko koga. Najlepše v mojem novinarskem življenju pa je to, da ne bi nič spreminjal. Preprosto sem ga polno užival kot sem vedel in znal. Trma mi je pokazala in dokazala, da se mi dogaja tisto kar je za novinarja, ki kaj napiše, ključno: LJUDJE TO BEREJO. HVALA.

Miran Šubic, ki bo vedno novinar

Zg. Bitnje, 25.3.2022