Dnevnik sem pisal skoraj štiri desetletja. Dobro in slabo so zgledali izdelki, nečesa pa mi niso mogli vzeti nit najbolj oholi šefi: prepoznavnosti. Ko me je na koncu gimnazijski maturant skušal brcniti ven, sem nekega dne prelomil in odšel. Ni bilo lahko, ker je bil časopis moja prva ljubezen in tudi - zadnja. Neverjetna pa je samozavest človeka, ki lahko odide kadar hoče in kakor hoče in to sem storil. Računica se nikdar ne nagne na eno stran, vedno je vse večplastno: ampak tako zadovoljen in izpolnjen kot ob tem, da sem temu sodniku za tujo etiko, tujo moralo, tujo strokovnost ipd. pokazal, kdo sem, nisem bil že dolgo.

Minister za notranje zadeve je odšel. Ali pa morda ni? Morda njegov ego ne prenese, da se drugi naslajajo nad njegovim odhodom? Ali pa morda njegov capo di tutti capi ne prenese, dase drugi naslajajo nad tem, da ga je moral spoditi? Oboje je sprevrženo do konca in samo dokazuje, da je politika na dobri poti, da nam uniči res čisto vse: celo odstop ni odstop in odhod ni odhod. Ko jih poslušam, kako bi nam po drugi strani urejali življenje, omejevali svobodo, držali lekcije o morali, mi gre na bruhanje. Take peripetije so tako tipično slovenske, tako tipično značilne za našo zatohlo zaplankanost kjer se načela kupujejo in prodajajo po najnižji ceni. Gnusno.

Predsednik našega fuzbal kluba odhaja ali pa - prihaja? Najprej je klub pripeljal na rob bankrota in rob prve lige. Nato so ga brcnili iz dobro plačane službe pa si jo je omislil v klubu. Zdaj bo to nadaljeval, ker kot predsednik odhaja in kot direktor (morda) prihaja. So ljudje brez hrbtenice, brez sposobnosti oditi, ko je treba. So ljudje, ki ne znajo ne oditi, ne ostati in se zaredijo v telesu/klubu/državi kot telečji metlaj.

Nisem hotel koga prepričevati, da je bil moj odhod zgled morale in etike in ponosa in...Ne, oditi bi moral že prej, a sem bil oportunist: za svojo plačo sem jedel vse, kar so mi servirali šefi, ki še doštudirati niso zmogli!? Ampak sem na koncu koncev storil korak in za njim stojim. To pa je dober občutek: bolje tik pred zdajci, kot nikoli.

Odhod je dokaz, da si nekje bil in da nekam greš. Vsakdo zase ve, kam.