Odšel preden so me zbrcali....?!

Bil je čas, ko sem iz Kranja spremljal, kako je v mojem (lastnik 4 delnic) vodilna ekipa na čelu s Suzano Rankov "odpikala" dopisnico iz Kopra Tatjano Tanacković. Potem se je vse obrnilo na glavo: kolegica je dobila tožbo, morali bi ji plačati ohoho evrov, salto mortale je bil popoln: nenadoma se je vrnila na Dnevnik v sam vrh redakcije, odpikali pa so Suzano Rankov, Primoža Cirmana, Vesno Vuković - dvorske borbe me niso zanimale, ker so obračunavali med sabo pač bolj ali manj enaki...Bil pa je to resničnostni šou kot ga slovenski mediji še niso videli: iz novinarke na cesti vrnitev v ozvezdje lastnika Dnevnika, to pa je nekaj! Kajti Tatjana ni prišla brez soglasja gospoda Petana, da bo jasno....

Sam sem dobil grožnje z odpovedjo večkrat (nič ne trdim, da neupravičeno...), a največ mi pomeni dejstvo, da ob odhodu z Dnevnika po 38 neprekinjenih letih pisanja tega časopisa, nihče od vodilnih ni ocenil, da bi bilo morda lepo reči: "Hvala in na svidenje!" To pričakovati od lastnika in direktorja Bojana Petana za katerega smo bili itak "hodeči stroški" ni bilo realno. Zgrozil pa bi se, če bi to vljudnostno empatijo zmogel odgovorni urednik (in zame najhujši cenzor) Miran Lesjak. Če bi namreč lepo besedo slovesa dobil od njega, bi podvomil, kam spadam. Kajti v njegovo čredo zagotovo ne in nikdar nisem. Morda sem zato odšel prej, preden bi me zbrcali....? No, pa brez patetike: odšel sem, ker sem dobil povabilo kranjskega župana, da pomagam....pa saj je tudi to že preteklost, ker sem od 1.1.2020 dejansko sam svoj in scenarije pač pišem sam.

Iskreno mi je bilo ob tem hudo, ko so odstranili kolegico dopisnico Dela v Kranju in skušam razumeti stiske tistih, ki sem jim je in se jim ali se še bo dogajalo v prihodnje. Vedno se zabavam ob stavku, ki mi ga je nedavno izrekel bivši, upokojeni urednik naše hiše s katerim se srečam sem pa tja v Ljubljani: "Ko sem šel jaz v pokoj, je bilo leto 2000, Dnevnik je imel 62 000 prodane naklade. Danes jo ima 17 000. V kapitalizmu bi lastnik odgovornega urednika, ki mu tako pada naklada, zdavnaj brcnil v rit!" Hja, gliha skup štriha - velja za vse nas. In zato ob vseh plusih in minusih nekako zadovoljno pomislim, da mene ne bodo brcnili na nikogaršnjo željo, ker sem prej odšel sam. Žal vsi odpuščeni nimajo enakih izhodišč in človeška stiska je pri novinarjih mnogokrat pospremljena s škodoželjnostjo tistih, ki rečejo: "Prav jim je, naj skusijo kar doživljajo drugi!" Taki smo.