Kako malo je včasih potrebno, da je človek vesel. Najlepše je veselje, če sosedu krava crkne?! Ja, res slovensko reklo, ki pa ni samo naše. Velja tudi za gole v mreži in vratca na smučišču. Ko sosedje Hrvatje dobijo po glavi na nogometni zelenici, jim gre še bolj do srca kot ko mi gledamo Filipa Zubčića v hrbet. In se je vse obrnilo na glavo: po Kostelićih nas Hrvatje ponovno učijo smučanja, mi pa smo jim zadali najbolj boleč poraz v nogometu. Kdo je zdaj "skijaš" kot smo bili Slovenci označeni v bivši državi!'
Natančno pred dvajsetimi leti sem napisal (ustvaril s sodelavci) knjigo o nogometni slovenski pravljici. Ki se je potem klavrno končala na otoku zaljubljencev Jeju v Koreji. Slovenceljsko sta se spopadla selektor in najboljši igralec in pravljice je bilo konec. Dovolil si bom bralce Trme spomniti na tiste čase z nekaj orisi nastanka knjige Slovenija je šla naprej. In si dvajset let kasneje tudi privoščiti misel o tem, da je samo sprememba - stalna. Zato danes Hrvatje z zadovoljstvom gledajo razporeditev najboljših smučarjev v svetovnem pokalu, mi pa lestvico kvalifikacijske nogometne skupine....
Od nekdaj sem trdil, da množice zato tako obožujejo nogomet, ker je najboljši oris življenja od vseh športov: v nogometu David premaga Goljata, v nogometu ni nihče vnaprej poražen, v nogometu sanjajo majhni o tem, da bodo nogometno veliki ipd. Zato je za narod (katerikoli) tako dobro, če se zna tudi poveseliti. Če si da duška (kot nekoč tisoči navijačev Slovenije npr v Amsterdamu), ko pride zmaga. Se še spomnite košarkarskih zmag od tiste v Tivoliju pred desetletji do naslova evropskih prvakov?
Smučanje (seveda) ni last Slovencev, še manj nogomet Hrvatov. Svet se lahko obrne na glavo in tudi to je oris življenja, ki ga živimo. Vse se spreminja in zato lahko zmagamo tudi z žogo. In oni na smučeh. Temu ni treba pripisovati prevelikega pomena, je pa del terapije narodov (našega in njihovega), ki od nekdaj verjameta v bitke in zmage. Ena taka se je zgodila v sredo zvečer. Tudi s kranjskim, gorenjskim pridihom!