Naj začnem na severu Nemčije kjer je doma "palček med velikimi", nogometni klub iz Kiela. Bil sem tam gor nekoč, navdušen nad pokrajino in vsem ostalim. Priporočam! Zdaj grem tja lahko ponovno - na obisk. V Kielu brca žogo David Zec iz Kranja. In pomislite: ne pomnimo prestopa Kranjčana v prvo nemško ligo, zdaj pa je mladi branilec po nekaj tekmah že zabil gol. V Bundesligi kjer je 50 000 ljudi na tekmi prve in druge lige - normalno, profesionalna je tudi tretja. Takoj je opozoril nase in to v nogometno evforični Nemčiji pomeni ogromno: tja gledajo navijači, trenerji, klubi, agentje. David je na to scno stopil kot je zanj značilno - govori na igrišču. Tak je bil vse življenje in to je tisto kar tega mladega Kranjčana pelje navzgor. Kot bi bil on osebno potrditev, da je delo nagrajeno. Da je skromnost lepa čednost. Da denar pomeni le eno plat vsega tega cirkusa okoli žoge. Kiel morda ne bo uspel v Bundesligi, Zec je že uspel. Moram dodati, da je to verjetno še zadnji "izdelek" tistih nogometnih časov, ko je Kranj dal Sloveniji reprezentantov za celo četo. Ko je bila mladinska šola pojem za vse v Sloveniji. Ko so trkali na vrata Triglava iz AC Milan...in še mnogi drugi. Potem sta prišla Brkić&Fekonja in njuni botri, ki se še zdaj bohotijo v Športnem centru. In se ponujajo kot reševalci - a najprej so vse uničili do tal. Zato seveda sam z veseljem pogledam statistiko NZS in najdem tam potrditev (v rezultatih), da se z delom da marsikaj, celo več od tega. David Zec je z odhodom v Bundesligo (iz NK Celje) in z zadetkom po nekaj tekmah to potrdil. Škoda, ker so nogometni šefi uničili tisto, kar je bilo temelj Triglavove zgodbe: mladinsko nogometno akademijo katere zadnji izdelek je David Zec. A upam, da temu ni tako....nič ni večno, vse se začne in konča....

Naj nadaljujem v mondenem avstrijskem letovišču kjer je Kranjčan Miha Hrobat še enkrat to zimo postavil mejnik. Priznam ponovno: če bi mi to kdo trdil ob začetku sezone, bi se smejal "norosti". Danes jo slavim, ker so to uspehi, ki jih kranjsko smučanje še ni imelo. To marsikaj pove o kranjski smučariji, ker so smučarske zgodbeod nekdaj družinske. Tudi Hrobatovi jo živijo dolga leta, naj se jim zdaj povrne kar se le lahko. Miha je pokazal in dokazal, da delo prinese tudi uspeh.

Marsikdo bo "ponorel", ker smučarijo in nogomet tlačim v isti koš. Moštveni šport in indidvidualnost na dilcah? Res je, vsaka primerjava je nesmiselna. A danosti so krute: ko zabiješ gol v Bundesligi (tretja najmočnejša na svetu), je to druga dimenzija tudi za mondeni Kitzbuhel ipd. Nogomet sam je izven športnih primerjav, ni bil dolga leta nogometaš Alaba prvi športnik Avstrije po naključju. Smučarija je šport bogatih, nogomet je šport množic (o denarju ne pišem...ta bo pokvaril itak vse česar že ni). Zaslužek igralca zadnje ekipe v Bundesligi na koncu leta ni primerljiv s smučarjem, ki je blizu svetovnega vrha? Za primer: na leto zasluži Škofjeločan v Atlericu iz Madriga 20 000 000 evrov!? ZATO VLEČEM ENO SAMO SKUPNO TOČKO: DELO. GARANJE. ODREKANJE. MIHA JE VZTRAJAL, KO MU NI ŠLO. DAVID JE VZTRAJAL, KO JE BIL NOGOMETNO ANONIMEN. IMAM SREČO, DA POZNAM DRUŽINO ZEC: SKROMNI LJUDJE, KI JIM PRIVOŠČIM VSE, KAR JIM NOGOMET LAHKO POVRNE.

Temeljno vprašanje za vse nas pa je: koliko takih danes Kranj še premore? V katerem športu je kranjska mladinska šola vzor drugim? Kje so novi Davidi in Mihe in vsi ostali?

Miran Šubic, ki sem ponosen, da Kranjčani opozarjajo nase v širnem svetu!