Bilo je leto 2011, ko sta me iz nogometa hotela skupaj poslati Aleksander Čeferin, takrat samo predsednik NZS ter Alenka Bratušek, političarka in članica vodstva NK Triglav. Poskusila sta s prvo in edino znano nogometno-politično lustracijo z res perfidnim pogojem: če se Miran Šubic ne umakne iz NK Triglav, slednji v izrednem postopku ne bo dobil licence za igranje v prvi ligi. Tajni sestanek na tajni lokaciji (zdaj znano: v Grosuplju) je bil zame samo eden v nizu dokazov kakšni ljudje me obdajajo. V nogometu sem delal 30 let, klub pripeljal (s sodelavci) v prvo ligo, bili smo brez dolgov, s kopico zanimivih igralcev....na igrišču smo bli sedmi po zadnji tekmi, a zakulisje je delalo naprej.
Kakorkoli že, Alenki&Sandiju in vsem z njima vnetim, da me spodijo, se nisem dal. Triglav je vseeno igral v prvi ligi. Jeseni sem dojel, da v Kranju še dolgo ne bo luči nad igriščem in nove tribune tudi ne in imel prav. Do danes se to ni zgodilo, minilo pa je 8 (osem)let. In sem odšel iz nogometa. Brez repov, sporov, z dvignjeno glavo. Nogomet še spremljam kot navijač in mi zadošča.
A nekje pozimi mi je postalo dolgčas. In sem nekega dne pomislil, kako močno orožje je bila v boju za Triglav klubska spletna stran. In sem se odločil, da pišem svojo. Mojo. Nastala je Trma in za Božič 2011 je ugledala luč sveta po zaslugi Francija, ki se mu nikdar ne bom mogel ustrezno oddolžiti. Vse ostalo je strnjeno v preko 6000 tekstov, skoraj 12 000 000 klikov. Tri leta sem počival, ker mi je Trmo prepovedal Miran Lesjak, odgovorni urednik Dnevnika kjer sem bil v službi. Drugače me bo vrgel iz službe, je odločil. In sem leta 2019 po natančno 38 letih pisanja za Dnevnik postal sam svoj. In Trma je seveda zaživela "na polno". In bo še, doklee bom pri volji. Ne vem, kaj mi pomeni. Ni mi jasna njena vloga in pomen. Je preprosto ventil za tistega, ki vse življenje nekaj piše. In ima o vsem stališče.
Trma je točno to: moje stališče, moj odziv, moj pogled. V nogometu sem imel geslo "V nove zmage!" Trma je ena od njih.