Za Dnevnik sem pisal 38 let in še kakšno zraven, zato me ni začudilo današnje srečanje na ploščadi pri občini: "Ja, zakaj pa ne pišete glos? Sem jih bral..." Pa sem pojasnil, da sem zadnjo napisal kot poslovilno čeprav sem to vedel samo jaz. Tam pomladi 2019...kje je že to! In sem se spomnil, kako sem postal pisec glos: kot nadomestek. Namreč: Miran Lesjak, moj šef za etiko, profesionalizem, cenzuro in še kaj, je pisal glose. In nekoč sem vskočil kot "zamenjava", ker mi sicer te možnosti ni nikdar ponudil. Nisem sodil v krog "njegovih" piscev, ki so lahko kaj komentirali in pisali glose. Nič ni on kriv, jaz sem (bil): enostavno za tako zahtevne zadeve nisem bil sposoben .... sem pa to postal. In sem pisal politične glose in bil - skromnost gor ali dol - deležen kar dobrih odzivov: od frizerke do doktorja ekonomije ipd. Pa so glose usahnile in se preselile v sobotno prilogo Dnevnika - Objektiv. To pa je dete Mirana Lesjaka, o tem ni dvoma. In ob selitvi je name "pozabil" - nisem bil povabljen, da glose iz Dnevnika nadaljujem (enkrat mesečno) v Objektivu. Pa je zmanjkalo piscev ali kaj: lepega dne sem spet "vskočil" s svojo gloso o otrocih pri peskovniku in njihovih odraslih zgodbicah...

Tako je bilo s tistimi, ki nismo bili skoraj nikdar pohvaljeni, a redno kritizirani. Ne, ne jokcam in se ne smerim, niti ne pljuvam po bivših šefih - tako je bilo. Preprosto nisem sodil kot Miran v ozvezdje nekega drugega Mirana. Sam sem si kriv, da ne bo nesporazuma. In zato sem glose pisal "silom prilike", a mi je to pisanje pomenilo veliko: malo sem se izživel in nalašč pisal politične glose, ker sem slutil, da to jezi tiste na Dnevniku, ki so "razumeli politiko" - za razliko od nas ostalih.

Ko me je torej ogovoril nekdo, ki je moje glose bral v Dnevniku, mi je prišlo nekaj na misel. Kaj, boste prebrali pod tem naslovom na Trmi. Ta pa nima cenzorjev v obliki Miranov ampak samo avtorja Mirana. Zakaj bom to storil? Za svojo dušo....kakšen luksuz: prej sem to mora delati kot "substitutek", zdaj pa svobodnega peresa. Trma, tako zelo te imam rad, kot si bila na poti nekemu drugemu Miranu in tistim, ki so mu šepetali v uho.....