13.4.2013 smo bili z družino napadeni. Poksus požiga hiše, zgoreli sta dve vozili, nadstrešek. Pes je prepodil zlikovca, ki je z vnetljivo tekočino skušal obračunati z mano. To je potrdil s sporočilom. Policija v osmih letih ni odkrila nikogar in nič.
Zdaj so v modi filmi politikov o novinarjih. Sam vrtim film, ko mi je takrati šef občinske vlade Henrik Peternelj (tudi partijsko močan...) skušal najprej preprečiti pisanje o kranjskih dacarjih, nato pa mi je skušal za kazen preprečiti gradnjo hiše, ki je bila kasneje v nekem drugem času tarča požiga. Imel sem vso možnost poslušati veljaka, a ga nisem.
Ko sem doživel napad zaradi svojega novinarskega dela, ni bil prvi. Je bil pa prvi, ki mi je stregel po življenju. Nisem v njem videl politike čeprav mi je potencialni naročnik sam od sebe rekel pri kavici, če tudi jaz mislim, da mi je "on zažgal"...Ker se nisem naredil za politično žrtev in ker nimam nobene strankarske izkaznice, nisem nastopil v filmu, ki ga je skušal Janez Janša prikazati v Bruslju. Ogledal sem si ga in si rekel, da se ni spremenilo nič. Še vedno so oni in njihov prav, še vedno so njihove žrtve krivic ipd. itd.
Ni lepo in ni prijetno, če te napadejo, ogrožajo družino. Kdor bi rekel drugače, bi se zlagal. Ampak: politiki so me večkrat želeli uničiti. Nazadnje je to počel lokalni politik, ki je pri mojih delodajalcih imel celo oporo v podobi lisjaka, ki je svojo vlogo opravljal lahko do časa, ko sem mu skoraj točno pred dvema letoma poslal odpoved. Politično nezadovoljstvo politikov razumem in sprejemam in sem neizmerno vesel, da me ne ščiti nobena stranka, noben politik.
Kar preprosto pomeni, da ne sodim v film, ki ga je predsednik slovenske vlade želel prikazati v Bruslju evropski politiki. In zato sem lahko ponosen in zadovoljen. In trmast.