Prvi vtis:

Bil sem osnovnošolec, ko sem napisal spis z naslovom Utihnila je mala violina, učiteljica Magda Rogelj ga je poslala na tekmovanje in prejel sem nagrado. Kakšno? Knjigo. Kakšno? Dražgoška bitka. In ob podelitvi mi je - morda zaradi priimka - slikar Ive Šubic kar tam, v dvorani, v knjigo narisal partizanko. Še danes je to zame eno najlepših daril v življenju. V Dražgošah sem bil drugo nedeljo v januarju velikokrat. Kot novinar. Po zaslugi Marjana Cigliča, partizana in mentorja in...., sem spoznal tiste, ki so se tam borili. Dražgoše so zame slovenske Termopile. Z vsemi žrtvami na vseh straneh. Knjigo hranim kot spomin, vse spomine pa kot zaklad.

Drugi vtis:

Bili smo novinarji na čisto zasebnem obisku v Rimu in sprejel nas je "minister" papeževe vlade - slovenski kardinal Franc Rode. Bil je gostoljuben, njegova sposobnost konverzacije je itak legendarna. Ko sem ga vprašal, kaj počne, kadar je prost, je dialog tekel takole: "Berem, veliko berem." Kaj pa - leposlovje ali...?"Veliko zgodovinskih knjig." Ste prebrali knjigo o Dražgoška bitka? "Bitka, ki je ni bilo?" je odvrnil najvišji katoliški cerkveni dostojanstvenik kar jih je imela Slovenija.

Tretji vtis:

Bogdan Knavs je duhovnik. Kot tak je doživel marsikaj. Zaradi tega, ker ima svoj značaj in hrbtenico. Ponosen sem, da sva prijatelja. Da se slišiva in kdaj pa kdaj vidiva. On je slovenski duhovnik, ki v Cerkvi ni priljubljen. Uganate, zakaj? Zato, ker gre tudi v Dražgoše. In tam je nekoč srečal Janeza Stanovnika, pokojnega "očeta naroda" kot so mu rekli. Nezaslišano v državi kjer so delitve za nazaj in za zdaj in za naprej tako rekoč "modus vivendi" neštetih. Bogdan je bil slavnostni govorec ob proslavi, ko smo Slovenci "svojo" Primorsko še enkrat potrdili za - svojo. Ker smo to izbojevali tudi v Dražgošah.

Treba je zapisati, da sem vedno v Dražgošah. Ne samo zaradi tega, ker so v "moji" Selški dolini, tudi zaradi zgodovine in izročila in sporočila. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci, tudi tisto o bitki so. Zato je prav, da je nov čas prinesel tudi ustrezno obravnavo tistih, ki so jih okupatorji po bitki zverinsko pobili. Na naši zemlji, v slovenski vasi je tujec moril civiliste potem, ko je doživel oborožen odpor, bitko s partizani. Da ni bilo tako, trdijo mnogi in se znajo podpisati. Tudi jaz jih redno prepoznam....Njih in izdajalce, ki so jim prisegli. Zato so Dražgoše tako pomembne. Ker so ločnica med okupatorjem slovenske zemlje in naroda in tistimi, ki so se borili proti njim.

Ob take zapise se rad podpišem. Z vso odgovornostjo in mirno vestjo in ponosom. Dražgoše so bile in bodo priložnost za to. Iskreno: še kot novinar navadno nisem slavnostnih govornikov slišal do konca - se mi je vedno mudilo pisat teks za Dnevnik v tistih časih. Tole danes pišem pred tem preden bo proslava in govor. Ko sem zadnja leta še kdaj moral v dražgoše "službeno", me je ena okoliščina vedno bolj navduševala: vse več je tistih, ki pridejo družinsko, tudi mladih. In tudi redko poslušajo govore. Dražgoše jim pomenijo čisto nekaj drugega, najmanj ideologijo. Zato so tako Dragocene.

Meni Dražgoše pomenijo upor. Pa naj ga zanika kdorkoli hoče. Meni Dražgoše pomenijo obstoj. Pa naj ga zanika kdorkoli hoče. Dokler bodo Dražgoše, bomo Slovenke in Slovenci. In to velja za Osankarico in vsa druga bojišča kjer so dejanski mejniki tistega, kar smo pokazali tudi 1991. Dražgoše so zame simbol in z aktualno politiko ali ideologijo nimajo veliko skupnega. Ker so več kot to, ker so jamstvo, da smo in bomo.

Aja, še podpis....

PS

Trma bo v prihodnjem tednu objavila zgodbo, ki osupne: gre za "prikrajanje zgodovine".... ta pojav pa je vedno povezan tudi z Dražgošami in partizanstvom. Zgodba je izvirna, prinaša dejstva o tem, da se vedno lahko zgodi tisto kar dejansko sovražim najbolj: spreminjanje zgodovine komurkoli v prid in poneumljanje ljudi s tem. In tega je žal danes več kot kadarkoli...Vsakomur privoščim svoj pogled in sodbo in oceno na čas za nami. Ravno zato Dražgoše kot izročilo ne smejo potoniti v gnojnici novih piscev naše preteklosti, ki ni bila nikdar samo svetla, nikdar samo lepa, a vedno - naša.