Živeli smo na Primskovem, v predmestju Kranja. Otroštvo v Davči (do šestega leta) je omejevalo sleherno ukvarjanje z žogo. Domačija mojega pokojnega očeta kjer sem bil do vpisa v osnovno šolo je na taki strmini, da bi žoga "ušla" tja dol v grapo. Na Primskovem pa je bila potka. Tako smo rekli poti, v dežju blatni in na vročini trdi kot beton, ki se je med vrtovi in Vokarjevimi njivami vila do Zadružnega doma, trgovine. Zdaj je tam vse pozidano, mularija ihiš blizu pa se je zbirala tudi tam....Otroštva se ne spomnim tako natančno, da bi zmogel zapisati, kako me je žoga začarala. Vem pa, da je bila to sprva plastična, "fuzbalke" (tako smo rekli usnjeni pravi žogi kasneje) niti sanjal nisem. Spomnim pa se morda prelomnega dogajanja na ledini kjer so potem začele rasti hiše nasproti naši na Ulici Milene Korbar: tja se je nameraval priseliti (in kasneje se je...) Stane Ječnik, njegov prijatelj pa je bil "Grabčev Ludvik", vzdevek je imel tudi po nogometašu bivše države - "Zebec". Mogoče sem se takrat prvič srečal s predmetom, ki ima - dušo oziroma pravo usnjeno žogo...

Ludvik Gorjanc je bil kasneje aktiven tudi kot mestni svetnik in vodilni v društvu upokojencev. Na ledini ob (bodoči) hiši Ječnikovih, smo zabili štiri palice v tla, napeli vrvico in je bil nogomet. Največje zadovoljstvo mi je bilo, če sta Ludvik in Stane brcala z nami. Ne vem, če sem že takrat žogo brcal tudi z mojim največjim nogometnim prijateljem v otroštvu - Srečom Habušem, ki je živel na Jelenčevi in s katerim sva kasneje brcala žogo poleti in pozimi. Srečo je bil mnogo boljši nogometaš, njegove poteze so kasneje v dresu NK Primskovo navduševale navijače kluba iz Kokrškega loga. Midva sva se družila ure in ure ob manjši plastični žogi. Neposredno iz tega okolja je tudi Stane Mohar, kasnejši gimnazijski vrstnik in velik nogometni navdušenec. V naši družini pa je "moral" v nogometni dres tudi moj brat Anton, ker nas je v klubu vedno pestila številčnost - tako je precej kasneje Anton postal lebi bočni (takrat "bek") mladinske ekipe, ki je zame fotografija z največjo možno količino nostalgije. Na njej je moj brat v čepeči vrsti spredaj drugi z leve, sam sem prvi z desne...Ko smo tako nekoč gostovali pri trdih in neugodnih Škofjeločanih, je Toneta malo "odneslo" in je z malo manj znanja in več srčnosti klatil po nogah domače igralce, tudi najboljšega med njimi (neki Kosta ali Pero....): "Cebn nazaj tega "ta spodnga"," je vpil nekdo izmen množice kakih petnajstih gledalcev na Puštalu: "On ni noben "ta spodn", je moj brat!" sem bil kot vedno jezičen. Tone je namreč po očetu temnejše polti in las...Šubice iz Davče po tem prepoznaš, sam sem bolj po štajerski veji, po dedku iz Male Pirešice.

No, tudi mene je po stari navadi odneslo: od potke kjer smo se zbirali in od večnih dvobojev s Srečkom Habušem sem zašel že v čas, ko je bil nogomet na Primskovem "zakon". Ne pri nas doma, ker je nekoč (po pripovedi pokojne mame Saše) le dedek Lojze Aubreht hodil gledat NK Korotan tja kjer je danes nebotičnik: "Sem šla tudi jaz z njim in navijala," je svoje nogometno otroštvo povzela moja mama, ki me je razumela, ko me je vsrkal nogomet, razen...Bilo je tako, da sem enkrat na teden po pravilu oblekel oprane hlače "za doma" in kako srajco, majico, pulover. Ko sem isti dan prišel iz ene od nogometnih bitk domov ves blaten, maminega navdušenja za nogomet ni bilo več toliko. Tak pa sem prišel navadno domov iz Topola. Ta gozdiček ob Kokri še stoji in v njem so se odvijale usodne tekme mojega otroštva tja do leta 1970. Odkrili smo ga po zaslugi Staneta Nabrnika, prav tako nogometnega prijatelja iz otroštva in tam so stvari postale resne: naredili smo gole iz stojal, ki so jih uporabljali mizarji in pleskarji in so bile po garažah naših dedkov in staršev. Bojan Košnik (Vampretov....žal pokojni...) je prinesel vreče za krompir in goli so bili nared. Tekme v Topolu so bile nekaj najlepšega in kot osnovnošolec mi je bilo nogometno druženje vse...Spomnim se, da smo šli ob nedeljah morda še v kino, če je bil na sporedu Vinetou in so nas vojaki v njihovem jeziku spraševali pred Kinom Storžič: "Mali, imaš sestru!?" pa nismo niti dobro vedeli, zakaj...Sicer pa je bil Topol zbirališče fantov, ki smo kasneje postali prva ekipa (takrat tako imenovanih) pionirjev NK Primskovo. Pokojni Bojan Nabrnik in Stane Nabrnik, Bojan Košnik, Vili Beguš, Srečo Habuš in kasneje in vzporedno še mnogi drugi tudi iz malo bolj oddaljenih ulic oziroma delov Kranja so prihajali igrat "na stolice" kot smo takrat rekli. Lahko zapišem, da sem bil takrat že zasvojen z goli, žogo, nogometom. Nisem se zavedal, da je to obdobje najbolj srečen del nogometnega otroštva, danes to vem. Topol ob Kokri, potka pri domači hiši sta prizorišči, ki sta vodili nekam kjer sem preživel kasnejša mnoga leta ob žogi in s prijatelji. Kokrški log, oziroma Pičmanova vila kot smo rekli takrat zaplati ob Kokri, ki je bila vsaj malo podobna pravemu igrišču. To je bilo okoli leta 1970, leta 1972 pa se je zgodilo nekaj usodnega zame ..../se nadaljuje/