Bil sem funkcionar v nogometu. Zločin in kazen. Vsekakor pa početje, ki bi se mu mnogi izognili na daleč, če bi vedeli, kaj s tem dobiš. Dobrega in slabega. Tako me je na tej poti doletelo, da sem bil daleč najmlajši član nogometne vlade NZS (IO NZS, uradno) v času, ko me je na to mesto predlagal nogometni zanesenjak Janez Torkar, ki mu je to mesto pripadalo po funkciji...In sem šel: firbčen in ambiciozen sem bil dovolj, dobre odnose sem imel z vrhom kot so bili Rudi Zavrl, Brane Elsner st., Marko Ilešič...Takrat je bil sekretar NZS Dane Jošt s katerim sva kot Naklanec in Triglavan bila prej mnoge nogometne bitke, a to je šlo pač v pozabo. Sedenje v IO NZS pa me je presenetilo v marsičem in prepričan sem, da se nekatere stvari niso spremenile: kot predsednik mladinske komisije sem napisal program, ki ni bil nikdar niti obravnavan....naivnež nisem vedel, da predlagajo vse in odobtijo vse v ožjem predsednikovem krogu! In čeprav sem Rudija Zavrla cenil, sem ob spoznanju, da sem tam samo "kmet na šahovnici" - odstopil. Resda pred koncem mandata, ker sem do takrat verjel, da lahko kaj naredim. Nisem bil pa nikdar gost omizij kjer se je intrigiralo, delilo funkcije ipd. Še manj mi je funkcija pomenila možnost, da zastonj hodim na tekme po Sloveniji kot član IO NZS: vedno sem plačal vstopnico, če me ni povabila klub gostitelj...To je bila moja prva lekcija o tem, kako deluje NZS in že takrat je bilo jasno, da jo obvladuje ozka skupina ljudi. Zato sem odšel lahkega srca: klub je bil zame tisto mesto kjer sem želel delati, sodelovanje v nogometni vladi pa lekcija, ki sem si jo zapomnil. A zapomnili so si mene tudi drugi in mi mnogo kasneje dali še kako lekcijo. Kje je končal program predsednika mladinske komisije, nisem nikdar zvedel. Na seji IO NZS ga nis(m)o nikoli obravnavali....Tako deluje demokratična NZS. Še danes.