Leta 2008 sem ga poslušal. Argentinski fant ni bil pri besedi ob novinarskih vprašanjih. Dan kasneje sem (p)ostal njegov vernik. Ker je (bil) bog stadiona. Katerega koli. Najbolj seveda svojega, Camp Noua.
Tam je bil vse: bog in čudež in utelešenje želja in hotenj po zmagi, lastni državi, po Kataloniji. Velikokrat sem ga gledal prav od blizu in vedno znova sem prepričan, da je bil s Chavijem in Iniesto del nečesa čudežnega. Pa je samo žogobrc, kajne?
Odšli so vsi trije in še mnogi drugi. A "več kot klub" je verjel najbolj njemu. Ker je mali čudežni deček postal vladar nogometnega sveta in src. Priznam, ko je zabil gol z glavo v Rimu Manuju, sem bil prepričan, da je to vrh. Pa je v Berlinu 2015 znova postal prvak lige prvakov. Ploskal sem in vendarle dojel, da je zgodbe konec v tistem popolnem smislu. Zadnjič sem ga gledal v živo 2016 proti Janu Oblaku.
Človek v življenju prestopa mejnike, živi različna obdobja. Moja navezanost na nogomet ima samo en igralski mejnik. Kadarkoli sem ga gledal tik ob igrišču, sem vedno znova skušal razumeti, zakaj je tako poseben. Nisem dojel. Zdaj dojemam: njegovo slovo od doma je morda pot k novim zmagam. A dom je samo eden in samo v Barceloni je La Rambla, samo v Barceloni je Camp Nou in samo v Barceloni je Messi to kar je. Zato danes moram zapisati, da sem neizmerno srečen, da živim v času njegovih čudežev.
Pa je vse samo žoborc, kajne?!