Predpostavite, da imate tam nekje v puščavskem pesku brata, očeta, koga od bližnjih. In med tem, ko mu je življenje ogroženo (a vojaku je to pač del poklica), njegov vrhovni poveljnik izbira, ali bo o tem posnet filmček, ali bo samo fotografija. To je do zdaj najhujše ponižanje slovenske vojske kar jih je bilo od osamosvojitve sem! Predsednik države med pogovorom z vojaki, ki naj bi jih vodil, jim poveljeval in jih vsaj spravil domov, skrbi za lastno promocijo. Gospod Pahor, odstopite! - edino sporočilo, ki v tem trenutku lahko pride človeku na misel. Ta narcisoidnost kjer je vedno najbolj pomembna prva oseba ednine, ta poza in ta nastopaški cirkus je za nas, ki smo morda kdaj celo služili vojaški rok, degradacija vsega kar naj bi država pomenila (narod, ozemlje, vojska, jezik ipd. itd. po definicijah).
Minister(ček) pa med tem išče prevoz in se zapleta iz ure v uro: tam je varno, tam ni varno - pridejo domov, ne pridejo domov - prepeljali jih bomo, pripeljali jih bodo. Am bam pet podgan, minister za obrambo je smešen. Ne zato, ker ne more nečesa storiti - izredne razmere so pač izredne. Zato, ker nekaj govori, obljublja in potem "dol požre". Gospod Erjavec, odstopite! - edino sporočilo ministru in vojaškim poveljnikom in vsem nam, ki je logično. Niste kos nalogi v izrednih razmerah,adijo!
V šolah bo zdaj domovinska vzgoja, mi pa jo gledamo v živo. Poglavje: kako ne spoštovati atributov države kot je njena vojska, na primer. Kako skrbeti za lastno promocijo, kako samovšečno biti izven vsega, sam in sebi zadosten. Ali pa nikomur zadosten, najmanj vojakom nekje tam kamor smo jih poslali, ker jih moramo, ne ker jih hočemo.
Ta šarada likov, ta vsem na oko in uho postavljena nevrednost svoje funkcije, položaja, vloge, je sramota. Ni pomembna politična barva, ker je sramota rdeče barve ali pa bledica, vseeno. Dva človeka, ki sta tu izvoljena, imenovana, da pokažeta, kakšna država smo, sta to storila. Žal.
In verjemite: jutri, če ne že danes, bosta na vprašanje o svoji sposobnosti vodenja, vzhičena. Žal.