Medijsko je odločitev o novem slovenskem prazniku (dnevu športa) spremljana mizerno. Kot bi ne šlo vendarle za odločiterv vrhovne zakonodajne oblasti. Prepričan sem, da jih le malo sploh ve, da smo 23.9. 2000 prvič slišali Zdravljico na OI ob zlastih kolajnah Slovenije...Po dveh desetletjih pa je bilo seveda praznikov športa ogromno, ker smo doživljali res čustvene zmage (in poraze) in kolajne...
Kranj se je v preteklosti želel proglasiti za mesto športa. Roko na srce: podlaga za tako odločitev seveda je (bila), a danes smo veseli, če imamo kasko olimpijko (Mia Krampl že, morda Tjaša Ristič....), o kolajnah pa seveda samo sanjamo - pa naj gre za zimske ali letne ali posamične ali kolektivne športe! Pri tem ne smemo pozabiti, da je šport na vrhunski ravni postal resnično težak, zahteven, konkurenca je naravnost nora.
Kranj ima ogromno športnih površin, ogromno rekreativcev, relativno malo pa vrhunskih asov. Pa ne, da bi ne verjeli v svoje športnike, da bodo prej ali slej na tej ravni - moramo se vprašati o drugih pogojih za šport. Pred letom dni so klubi z blagovno znamko in imenom Triglav svečano potrdili prizadevanja za skupen nastop. Danes je še vse kot takrat....javnost nima občutka, da se je s tem kaj spremenilo. Zato nam tudi slovenski praznik športa ne bo prinesel nič, če ne bo pripravljenosti in pripadnosti. Prav slednje nam v Kranju manjka: bi vsi Kranjčani in Kranjčanke kupili vstopnice za vse športne prireditve vseh športih za npr. 10 evrov letno? To bi pomenilo npr. pol milijona evrov za šport. Malo? Za kranjske razmere - ogromno!