Obdajajo ga knjige, revije, časopisi. Stanovanje v soseski Pule na Hrvaškem je majhno, skromno. Nasproti mene sedi "zadnji Titov general", živa zgodovina. Ne morem verjeti, da bo čez skoraj točno mesec dni star 103 leta. Da je pristal v pogovor, si štejem v čast. Nikoli ga nisem poznal, niso bile potrebne nobene zveze, sprejel me je kot slovenskega novinarja. Palica dokazuje, da je preživel stoletje in več in mobilni telefon mu zazvoni tudi med pogovorom. Nikdar do zdaj (po mojem preverjanju) ni govoril za noben slovenski medij. Za Trmo je. Brez obotavljanja. Neverjetno, kako deluje človek katerega življenje je neverjetna zgodba. In v njej sta tista dva, ki sta nekoč krojila usode narodom bivše države. Tito kot voditelj ali diktator, kakor hočete in njegova soproga Jovanka. Iztekla se je nadaljevanka, ki smo jo gledali tudi v Sloveniji. V njej nastopa tudi moj sogovornik, ki ga je "prva dama Jugoslavije" uspela odstraniti iz Titove bližine.

Ne vem, ali naj mu rečem "tovariš" ali "gospod". Niti ni pomembno, je ostalina časa, ki ga ni več. In priča tega časa. Z neverjetno lastnostjo, ki jo med pogovorom neprestano kaže: spomin, sposobnost priklica ljudi in dogodkov v najin klepet je fantastična. Človek, ki bo 20. oktobra star 103 leta...

"Že nekaj časa živim tu v Puli. Rojen sem bil v bližnji Premantudi. Zame skrbi moja gospodinja že desetletje. Veste, nimam nikogar več od mojih. Vse sem pokopal, tudi tri moje otroke, vnukinjo....Hudo je to, ker naj bi otroci pokopali starše, kajne?"

Pripoveduje kot bi iz pipe pritekla voda: sproščeno, brez kakih spodbud...celo v kako knjigo pogleda. Spomin ima neverjeten in nadzoruje se kot se za generala spodobi. Imam občutek, da se stalno zaveda, da se pogovarja z novinarjem, oblikuje stavke in besede res osredotočeno.

"Veste, preživel sem res vse. Dvakrat sem prebolel tifus, ni me ugonobil rak, dva infakrta sta za mano pa še ni vse. Ne morem opisati, zakaj je tako. Moram živeti s starostjo, z leti. Težje berem kar ni dobro, ker skušam še vedno nekaj početi. Imam še vedno načrte, nekaj knjig je za mano, morda še kakšna pred mano."

Je to skrivnost vašega življenja? Optimizem? Pogled naprej?

"Ne vem, morda. Dejansko se ne predajam. Nekoč so Italijani zavladali v Istri in moja družina je pobegnila pred fašisti. Mnogi so bili prepričani, da sem Slavonec, a korenine so tukaj v Premanturi. Preživel sem države in režime od italijanizacije Istre do kraljevine Jugoslavije in še kaj. Skoraj kot otrok sem postal del odpora proti okupatorju in potem me je pot vodila po Jugoslaviji, zdaj sem na Hrvaškem, v svoji državi. Ne tožim, ne jadikujem, preprosto sem vesel slehernega novega dne....."

Kdaj vam je bilo v vseh teh časih najhuje? Znano je, da ste bili tako rekoč prvi Titov zaupnik, njegov angel varuh, toda.....

"Tito me je izbral za osebnega svetovalca za varnost. Bil sem general KOS (vojaška protiobveščevalna služba) in imel izkušnje še od Rankovićevega padca. Danes temu lahko kdo reče "obračuni na dvoru", a zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Znano je, da sem v letih, ko se je v zakulisju oblasti začelo govoriti o tem, da Tita nekoč ne bo in da se je treba pripraviti, postal odveč."

So bili to najtežji trenutki glede na to, da je bila vaša vloga ob tedanjem predsedniku Jugoslavije nesporno pomembna, celo odločilna?

"POVEDAL VAM BOM, KAKO SEM DOJEL, DA OKOLI TITA NASTAJA NEKAJ, O ČEMER SEM MU ŽELEL POVEDATI ODKRITO. Z NIKOLO LJUBIČIĆEM, SILNO POMEMBNIM ČLOVEKOM IN MINISTROM ZA OBRAMBO IN ŠE KAJ, SVA ODHAJALA Z OTOKA VANGA, OD TITA. ZA NAMA JE PRIŠLA JOVANKA BROZ IN MI REKLA:

"TOVARIŠ MIŠKOVIĆ, IMATE NEKAJ ČASA?" USTAVIL SEM SE IN OPAZIL, DA JE LJUBIČIĆ ZAOSTAL NEKAJ KORAKOV, KO JE MED HOJO REKLA TAKRATNA PRVA DAMA JUGOSLAVIJE: "VI VESTE, KOLIKO NALOG IMAM KOT TITOVA ŽENA, ALI NE?" ZAČUTIL SEM, DA MI HOČE POUDARITI SVOJO VLOGO IN ODVRNIL: "PREDSEDNIKOVA ŽENA PODPIRA TRI VOGALE KOT SE REČE...." NI SE DALA ZMESTI IN REKLA MI JE: "VSE TO OBVLADUJEM, RAZUMETE?" ŠE ENKRAT SEM SKUŠAL RAZVODENITI OST POGOVORA: "ZAVEDAM SE, KAKŠNE NALOGE IMATE KOT TITOVA ŽENA. JAZ BOM VEDNO SKRBEL ZA NJEGOVO VARNOST..." SEM SKUŠAL POUDARITI NAJINI VLOGI, KO JE REKLA NEKAJ SILNO BIZARNEGA, BANALNEGA: "NE NE, VSE TO OBVLADUJEM ....VESTE, JAZ NJEMU ZAPENJAM ZADRGO!" BIL SEM RES ŠOKIRAN. DALA MI JE NA KAR MALO PRIMITIVEN NAČIN VEDETI, DA TAKO BLIZU TITU NE BOM IN DA JE ONA TISTA, KI GA IMA V ROKAH. POGOVOR JE BIL S TEM NAJBOLJ ČUDNIM IN TEŽKIM SPOROČILOM ZAME KONČAN IN KO SEM VPRAŠAL NIKOLO LJUBIČIĆA, ČE JE KAJ SLIŠAL, JE PREMETENO ODVRNIL, DA NIČ....

Ste takrat dojeli, da je Jovanka želela biti ali je že bila mnogo več od vloge, ki jo je kazala v javnosti?

"Takoj sem zaprosil za sprejem pri Titu. Mislim, da je bil tajnik Jože Smole, Slovenec. Naslednji dan sem dobil termin in vrnil sem se na Vango, k Titu. Pozorno me je poslušal, a ni dal nobene posebne sodbe. Jasno sem mu nakazal, da se v njegovi okolici dogaja marsikaj. Nič se ni zgodilo takoj kar je razumljivo. Trajalo je osem mesecev, da mi je postalo jasno, da je Jovanka zmagala. O meni se je politično izrekalo posebno telo partije, če sem politično "na liniji" in mislim, da je bil v tej komisiji tudi Stane Dolanc. Niso me odstranili politično, za šest let sem šel na bolniško...." (se smeje edini živeči Titov general...)

Kako ste sprejeli ta udarec, to spoznanje o moči zakulisja okoli Tita?

"Ni bilo lahko. Preprosto sem malo "taval", nihče mi ni nič hotel....Tito mi ni nikdar pojasnil ničesar. A kasneje sem dobil klic, da mi je ponujena Civilna zaščita. Vprašal sem, kdo mi to ponuja ali ukazuje in dobil jasen odgovor, da Tito. Zato sem to sprejel, ker je po mojem prav zaradi mene edinkrat preklical svoj ukaz o moji upokojitvi....Tako sem preživel čas, ki je vodil v to kar imamo zdaj."

Omenili ste Staneta Dolnaca, kaj pa vloga Kardelja v Beogradu? Vi ste imeli podatke....

"STANE DOLANC JE BIL MANGUP (PREVOD V SLOVENŠČINO MORDA NI VERODOSTOJEN, A BI LAHKO REKLI LUMP, PREFRIGANEC...) NIKDAR SE NE BI SMEL POVZPETI TAKO VISOKO KOT SE JE. KARDELJA NISEM TOLIKO POZNAL, JAZ SEM BIL PAČ ČLOVEK "SLUŽBE" (OPOMBA: SKUPNI IMENOVALEC ZA POLICIJO, VARNOST IPD. SLUŽBE) IN VEM, DA BI ON OB TITU RAJE IMEL KAKO POLITIČNO OSEBO, NE NEKOGA, KI GA NI TAKO OBVLADOVAL. LAHKO PA DODAM, DA SEM SPOZNAL TUDI MILANA KUČANA V ČASU RAZPADA JUGOSLAVIJE IN NAME JE NAREDIL DOBER VTIS. ZDAJ PA IMATE TUDI V SLOVENIJI BIVŠE KOMUNISTE, KI BI RADI POPRAVLJALI ZGODOVINO....KOT JE JANEZ JANŠA. AMPAK TAKI SO POVSOD, NA HRVAŠKEM JIH MRGOLI. REVIZIONISTI SO PAČ NAJHUJŠI.

Vam je žal za Jugoslavijo?

"Žal mi je za tem, da nismo postali konfederacija kar bi bilo možno in mislim, da so si prav politiki kot Kučan za to tudi prizadevali. To je bil izhod pred prelivanjem krvi, pred vsem kar se je zgodilo kasneje. Tito je bil edini, ki je desetletja bil sposoben o preprečevati, potem je bila morija...."

Jasno, vi ste se borili za bivšo državo, težko je sprejeti njen propad?

"Ne, ni vse v tem. Poglejte okoli sebe! Trdim, da bi bila Jugoslavija del EU, danes pa ves Balkan obravnavajo kot nekoč. Saj Slovenija pa Hrvaškasta zdaj del te skupnosti, kaj pa drugi? To je vedno bil in je sod smodnika, žal. Potencial Jugoslavije je bil velik, če bi znali vsi dojeti in sprejeti, da po Titu prihaja nov čas. A je prišel samo in zgolj nacionalizem."

Kje se je zalomilo. Res vi niste bili več odločevalec, a vpliv in poznavanje razmer....?

"Odločilen je bil Miloševićev nacionalizem, ki je zanetil plamen in vojno. Ter seveda dejstvo, da je "jugoslovanska ljudska armada" izgubila srednjo besedo in postala talec generalov kot je bil Kadijević. Potem je bilo pač vse ostalo le posledica. Tragična, zame. Umrlo je ogromno ljudi....."

Kako dojemate, da boste kmalu stari 103 leta, a še vedno snujete kaj novega, pišete....?

"Skušam se odzvati, spremljam dogajanje. Zavedam se, da mi je bilo podarjeno dolgo življenje in zato skušam še kaj narediti kar zmorem. Ni mi prav, da se zgodovino popravlja kakor je komu prav in v interesu...." /v tistem trenutku je zadnji Titov general dal vedeti, da je pogovora konec...namignil je, da je utrujen in se počasi odpravil v drug prostor/

Poslovil sem se z občutkom, da ga nisem vprašal tega ali onega. Pa tudi z dvomom, ki je pač novinarska lastnost: je povedano resnica? Ni jih več, ki bi jo potrdili ali ovrgli. Potem me je prijazna gospa pospremila iz stanovanja in ostal mi je en sam, človeški vtis: Ivan Mišković Brk je osebnost in obenem prijeten človek. Še enkrat več sem pomislil, da sem napravil pogovor s pričo nastanka in propada bivše države in človekom, ki je doživel vse kar se lahko doživi. Prepričan sem, da je ostal in obstal zato, ker je v njem neizmerna radost življenja in sposobnost preživetja. Tega pa si želimo vsi.

ps

Povzetek biografskih podatkov, vir Wikipedia (uporabljen napačen datum rojstva!!)

Iz hrvaških medijev /brez prevoda/