Najprej: sem kavčar in o košarki pojma nimam. Navijam pa lahko. Za Američane in Dallas nikoli. Za "nacionalnega Luka" vedno. Ampak: samo to. Sem si upal in upam napisati, da mi gre njegovo obnašanje na živce. Brez nacionalizma: slaba kopija "balkanskih manir" prepogosto. Se še spomnite zadnjih reprezentančnih akcij in enakih odzivov? Jaz se.

Danes sem skušal biti prizanesljiv: nihče ne zmaga vedno, nihče ni vedno najboljši. Razen v deželici kjer imamo sodobne sužnje športnikov=idolov: tudi neki nogometaš se že nevarno bliža temu statusu "polbožanstva". Kar naredi, je senzacija in sploh. Tam čez ocean pa je predsednik vlade na dopustu videl polom idola. Ne košarkarski: tudi sam sem v svoji slepoti upal reči, da bo na koncu naš fant dal prstan zmagovalca na roko....In se je tako vse že sfižilo. Danes slovenski mediji in novinarji in poznavalci tiščijo glave v pesek: naj se mu roka posuši in tipkovnica zgnije kdor si upa kritizirati Njega. Ki je že bog, ne samo polbog. Ki ima vse kar hoče in še več.

Nečesa nima: obnašanja na ravni igre in slovesa. Ivo Daneu je bil nekoč svetovni prvak v košarki, vse življenje pa v obnašanju v javnem in zasebnem življenju. Pa še mnogo drugih v vseh športih in vedno. Nacionalni junak pa obvladuje s svojo magijo tudi sedmo silo. Tam čez ocean pač ne: napišejo pošteno kar vidijo. In vidijo prevečkrat "made in Balkan" raven milijonarja v športnih copatih. Ko sem nekoč delal v nogometu, sem rad rekel: "Zmagovati zna vsak, izgubljati le redki!"

Največji poraženec so vsi tisti, ki so nasedli medijski poplavi o Njem: kaj dela, kaj da v usta, kaj vozi in tako naprej do onemoglosti. A za vse in vsakogar pridejo na vrsto porazi. In takrat je navadno začudenje veliko: a tak da je? A tako se obnaša? A sodnik je kriv? A..... Lahko je najboljši, a ne bo junak ljudskih src. Ker ljudje v bistvu manj cenimo najboljši avto, ki ga vozi in milijone, ki jih ima in vse ostale podobe "na zunaj". Hočemo - človeka, ki je ponižen ob zmagah in dostojanstven v porazih. Zato nas boli, če ni tak tisti, ki bi moral biti.

Na slovenski medijski /športni/ sceni pa so vsi tiho. Jaz pa si upam zapisati: Luka Dončić je košarkarski biser, genij in še kaj. Ne zmore pa biti osebnost, ko je poražen. In v igri prevečkrat kaže, da gre pri vsem skupaj samo zanj kljub drugačnim zagotovilom.

Slovenijo je postavil na svetovni zemljevid čudežnih športnikov. O tem ni dvoma. A slovenceljska sedma sila ne zmore slovenceljski javnosti predstaviti kritike. Ker se boga ne kritizira. Problem bo, če ne bomo verjeli več vanj pa lahko čudež naredi vsak dan.

Meni gre na živce dvojnost, ki je vse bolj očitna. In si to upam zapisati. Navijač pa ostajam.

Miran Šubic, ki mi je šport blizu, športnike imam rad, egoizma pa ne cenim.