3.maj je svetovni dan svobode medijev. Novinarji se takrat običajno spomnijo svojih muk in težav. Ne vsi in ne na enak način, a tudi v Sloveniji ne manjka jadikovanja. Ker sem pred kratkim izstopil iz ceha, ki naj bi skrbel za čast in ugled in dobro ime novinarstva pri nas, bi lahko preprosto odmahnil z roko: to se me ne tiče!
A se potem spomnim okolja kjer delujem. Kjer novinarju lahko zakurijo dom ponoči in kjer si lahko novinarska zvezda tudi drugače. Da si lepo tiho kot rit, kot se temu reče. Pišeš in govoriš v strahu, komu se boš in kdaj in kako0 zameril. Lokalni veljaki so vseh vrst: nekoč mi je prvi gorenjski bančnik zaradi ene primerjave pol ure "pral glavo", nekoč mi je zadnji šef socialistične kranjske vlade skozi zobe rekel "tegale pa ne boš zdaj pisal"! Vmes pa je bilo pač močvirje v katerem vsi brodimo. Eni smo umazani do vrha čevljev, drugi do kolen, tretji v dreku in blatu do pasu, eni do vratu, drugi ga goltamo in že komaj dihamo, tretjim je čez glavo.
Mizerija lokalne scene je pri novinarstvu res popolna: proračun polni blagajne lokalnih medijev in jim s tem veže roke, na lep ali grob način. Tu so še lokalni kapitalistični lastniki, ki so v bistvu enaki ali pa še slabši socialističnim političnim vplivnežem: samo meni se ne zameri, če nočeš težav. Sam sebe nimam za nobeno izjemo, svoje delo prej kot ne kritično cenim, novinarski cinizem postane v tem poslu in v tej družbi hitro način komunikacije in obnašanja.
A se mi tragični liki lokalne scene vedno bolj pogosto smilijo. Pisarijo in čvekajo in slikajo "po nareku" in se veselijo plačilnega dne, ko je vsa ta kalvarija bolje ali slabše plačana. Če pomislim, kako se po načinu dela ločimo, me kar razganja od ponosa: ne ne, tega ne bi zmogel. Lizati riti vsakomur in povsod na račun golega udobja?!
Besede o novinarski svobodi so navaden lari-fari. Kot trditev o objektivnem pristopu in etičnosti, nepristranskosti. Tega preprosto ni, ker smo novinarji (tudi lokalni, naši, kranjski...) samo ljudje. S slabostmi in vrlinami. Tu se vse začne in konča. Če zvečer ne moreš pogledati samega sebe v ogledalu in če imaš gumijasto hrbtenico, je težko. Uteho najdeš v debelejši denarnici ali pa imaš sposobnost, da vse to preprosto prezreš. In postaneš novinarska senca na lokalni sceni. Neprestano jih srečujem, brezbarvno sive sence lokalnega žurnalizma. In ko jih srečam, nikdar ne pozabim, da ima marsikdo med njimi mene za takega. To je življenje in žurnalizem je samo drobec tega. Nič več, raje kaj manj.