Miklavž in Božiček sta nekaj prinesla. Z zamudo knjižnico, tudi naš "Kizelštajn" v mestu je nared za kulturno vsebino. Mi pa smo čakali še marsikaj. Na primer: tribuno v Športnem centru. Ne bo je. Red v Ledeni dvorani. Ni ga, vsaj led pa očitno bo. In tisti, ki se spomnimo še česa, od Dedka Mraza pričakujemo tudi tržnico (sedanja je grozljiva), avtobusno postajo (še dolgo, dolgo je ne bo), severno obvoznico (odmaknjena v prihodnost) in morda malo manj zapuščenih trgovin v mestu. Kar bi bilo enako živemu Kranju.
Kdor misli, da se nič ne da, ali se ni dalo, povabljen v Koper ali Celje. Mesti dajeta drugačno podobo in tam je bila na delu oblast, ki je naredila prepih in skozi mesto je potegnil svež veter. In pri nas? Kaj smo imeli v Kranju od "gorenjskega trojčka", ki je bil gospodarska sila, vredna spoštovanja v vsej Sloveniji? In kaj smo imeli od vseh mogočih vlagateljev, ki so k nam prišli, postavili trgovine in se na razvoj Kranja požvižgali!?
Dedek Mraz ima torej za Kranj hudo nalogo: prinesti nam mora dobrine, ki pa niso le v denarju, novogradnjah, naložbah, materialnem blagostanju. Prinesti nam mora tudi "stanje duha": razmišljajoče ljudi, ki ne delujejo le politično (čeprav to ni nič narobe, nasprotno), ampak razumsko. Jih sploh imamo? Jih sploh znamo pritegniti, usmeriti njihove misli v dobro Kranja? Zagotovo jih ne manjka, Kranjčani in Kranjčanke so pač od nekdaj opozarjali nase z iskrivostjo misli. Kdor se sprehodi skozi Prešernov gaj, to lahko dojame.
Duhovno mrtvilo pa žal najbolje ponazarja naša oblast. Mestna in tista, ki nas predstavlja v Ljubljani. Koliko je tu sprenevedanja, koliko je gnilih medsebojnih odnosov, koliko zakulisnih igric in umazanije, ki je skorajda že prekrila mesto! Tragično spoznanje tudi za Dedka Mraza: tudi letos bo koš premajhen za vse, kar bi Kranj potereboval. Naša trma.si želi spodbuditi, da bi začeli razmišljati. Vsi. Vsak. Zase in za Kranj.