Podžupan Vehovec se je ob lokalnem šerifu in s Trilarjevim vetrom v jadrih lotil športnikov na Kokrici. Rekreativci, lokalna druščina. Tam na travniku imajo svoje veselje= bodo pa ja podlegli pritisku in "super projektu" oblasti? Pa so (za zdaj) zmagali tisti, ki jim je na stavnicah kazalo 1:5000 in scenarij v zakulisju je postal javen in s tem prepoznaven.
Ni treba imeti rad nogometa, da si Kokričanom prisluhnil. In ni treba poznati zgodbe o klubu Leicester iz Anglije kjer so od včeraj zvečer vsi (vsi!) postali prvaki. Klub, ki je bil lani na pragu druge lige, je prvak. Z igralci, ki se s finančnimi velikani ne morejo meriti. So pa kolektiv, klub, celota. Z mestom, seveda. Kajti to je ključno: treba je dihati kot eden, da energija premaga denar in mogotce in vse ovire.
Če bi ljudje držali skupaj v Kranju tako kot so to storili mladi na Kokrici in tam nekje na otoku vsi, bi bili srečno mesto. Ker bi imeli prepoznavno povezavo: pripadnost. Danes je kranjska pripadnost merjena v najmanjši merski enoti, ker je nihče ne spodbuja. Zatolkli smo vse povezovalno, težko pa se (razen v jezi) povežemo s pijanim politikom, ki ne zmore trhoice odgovornosti ali s priskledniki okoli njega, ki pač mlaskajo ob koritu, ki jim ga mi polnimo.
Kokrica in Leicester sta lepi zgodbi v tem ponorelem vsakdanu kjer je pač vsak svoje sreče kovač. A Kranj zaman čaka na nekaj, kar bi nas povezovalo. Pa saj imamo vse okoli sebe: prelepo okolje, dokaj urejeno mesto, le tistega več ne zmoremo: ne znamo navijati zase (kjerkoli) in za svoje mesto in nam je vseeno, če za ograjo našega vrtička vse crkne.
Včasih se je treba učiti. Od Kokrice in Leicesterja. Ali pa preprosto vprašati sam sebe: ne kaj bo Kranj storil zame, kaj sem jaz pripravljen storiti, da pokažem, da sem tu doma?