"A ti pa nekaj pišeš? Zakaj pa?" me je povprašal eden tistih ljudi, ki jih zelo cenim. Preprosto zato, ker ni nikdar "manjkal", ko sem ga potreboval. Pa ne toliko jaz sam kot ... pa saj ni pomembno: "Sem pri frizerju slišala..." je dejala njegova žena. In sem povedal naslov kr.trma.si, priznam: s ponosom.
Zadnjič letos (se) hvalim(o). Trmatorstvo namreč po enem letu počasi poganja koreninice in počasi postaja kranjsko ogledalce v mnogočem. Jasno je, da so to občutki tistih, ki to počnemo. In štetje sodelavcev sodi k tisti znani "nas je toliko, da nas tišlar s prsti na eni roki prešteje"! Pa kaj potem, ko pa gre pri vsem skupaj za zadovololjstvo. Ne za prisilo, še manj obveznost, najmanj za dolžnost.
Trmatorstvo bi radi razširili in ga ponudili kot del kranjske stvarnosti. Iskrena in neuresničena želja pa je, da bi ga bogatili tudi ljudje, ki imajo kaj o čem povedati. Ne glede na svetovni nazor in kar je še takih predalčkov kamor ljudje hranimo druge ljudi. Preprosto: ni ovir, samo ime in priimek in že objavimo kar kdo misli, napiše.
Za konec hvala torej tistim, ki pri frizerju komu povedo za Kranjsko trmo. Odziv je do zdaj presegel pričakovanja. Logično: saj jih skoraj ni bilo. Človek pač na različne načine drugim kaj pove o sebi. Tudi s tem, da piše. Vsebina (tudi trmina) nikdar ni enoznačna, enoplastna. Ljudje smo namreč čudovita bitja - vsak je skrivnost zase in življenje nam mineva, da odkrivamo druge in sebe. In ko hitimo naprej, poglejmo tudi nazaj. In vstran. In vase. In še kam kar sploh opisati ne znam.
Tega vam veliko privoščim v 2013: odkrivanja človeka v ljudeh, tudi v sebi!
Trmator
ps Pa kliknite nas, no....