Če odmislimo ideologijo (kar se - roko na srce - ne posreči vedno), je bilo leta 1945 vse jasno kot je jasno tri četrt stoletja kasneje: vojne je bilo konec, eni so zmagali in drugi so bili poraženi. Tudi to se ni spremenilo, vsaj za večino sveta ne. V Sloveniji pa smo že doživljali in doživljamo, da je ta zmaga popackana z našim početjem pred, med in po vojni. Tudi ti dogodki so se zgodili, so naši in slovenski in boleči in ....
Vse to pa ne spremeni, da je svobodni svet porazil zavojevalce. Slednji so prišli k nam, v Kranj. Na tujo zemljo so stopili in eni so jih pozdravili, drugi so se uprli, tretji so stopili vstran. Nepomembno po 75 letih, prav zares. Ključno pri tem je samo eno: Kranj in Slovenija in takratna skupna država smo bili na strani zmagovalcev. Tujce smo pregnali in tistim, ki so z njimi v času okupacije sodelovali, dali pečat. Ki ga ne more zbrisati nobena nova zgodovina, ki ga ne more izničiti nobena nova ideologija.
Prav zato je za vse nas lahko občutek zmage nad tujcem na naši zemlji skupen. Ni več pomembno, kdo je bil kje in kdo je bil kaj - čas je pač tisti dejavnik, ki počasi to zabriše. In odpiranje ran (zakaj ne priznati: mnogo prevel so jih zadali tudi zmagovalci) je za nove generacije manj pomembno ali pa sploh nič. Zgodovino pišejo zmagovalci za nazaj in tudi to je res. Nihče pa ne more enostavno zbrisati pojma "zmaga". Ta je takrat pomenila, da bomo še govorili slovensko in na svoji zemlji bili svoj gospod kot je stavek iz filma Na svoji zemlji.
Vse ostalo so inačice in interpretacije, ki jih lahko razumemo. Sprejeti pa moramo samo eno: zmago. Našo zmago.