Časopis Dnevnik je ustvaril 1,3 milijona dobička, še 5 milijonov jih ima od prej. Lepo in pohvalno. Lastnik(i) odloča(jo), kako ga bodo zapravili. Njihova lastnina, njihova pravica. Ko Bojan Petan ali/in Stojan Petrič in/ali Martin Odlazek štejejo milijone, nisem zraven. Zdaj naj bi doplačali vsi mi, da bi njihovi milijoni ostali njihovi tako, da bi država raznašala časopise. Česa bolj pokvarjenega že dolgo nisem prebral. Kajti, ko delijo /svoje, zasluženbe ipd./ dobičke, me nič ne vprašajo, če bi tudi jaz malo....

Ne bi. Ne bom. Nisem. Ker sem pristaš ene in osnovne misli: moja denarnica, moja stvar. Njegova pa njegova. Slovenski /gorenjski, kranjski...../ strasti gledanja v tujo denarnico se vse življenje uspešno izogibam: kaj kdo ima, je njegova stvar. Vse ostalo urejajo predpisi, zakoni ipd. in država je tista, ki mora skrbeti, da jih izvajajo in izvajamo. Na misel mi ne pride očitati verjetno izdatne plače lisjaku, ki ureja moj časopis in zraven tako rad pridiga: o profesonalizmu ipd. Tako ga plačuje in ocenjuje lastnik, ki je nekoč (po lisjakovih predlogih...) plačeval tudi mene. Ko sem srečno ušel iz te Potemkinove vasi "žlahtnega novinarstva", se - res in čisto zares - nisem niti enkrat spomnil na podjetje kjer sem delal inkjer sem zaslužil pokojnino.

Se pa oglasim, ko me ima nekdo za norca. Kot na primer lisjak, ki je Dnevnik vodil in ga vodi tja kjer je že in še bo. In zdaj se je oglasil, da bi se pridružil ostalim bogatim lastnikom časopisov, ki na pomoč kličejo državo = vlado. Opala: nekaj dni nazaja je tej isti vladi in istemu premieru očital diletantizem - zdaj bi bil pa rad pri državnem koritu?

Dnevniku nisem nikdar želel nič slabega. A v rokah ga imajo (moja sodba in mnenje) slabi ljudje. Zato mu gre slabo.Ali res? Vsi, ki so "dobili nogo" morda niti ne vedo, da je za 2021 lastnik pobral milijonski dobiček i nagrado zase - tri pa so z Dnevnika odslovili te dni kot prosdtodušno trdi sam uredniški lisjak!

Ne gledam v tuje denarnice in skušam držati svojo čim bolj trdno. Pa kar bo pa bo. Lisjaku in njegovemu gospodarju ne bi dal za karkoli niti centa. Preprosto zato, ker tudi onadva meni nista nič dala, dobil sem pač zasluženo pa karkoli je že to bilo. Je res blagor vsem nam časopis, ki o mojem kraju in okolju ne zmore zapisati dobesedno nič ali silno malo? Res trpimo?

Brez časopisov še danes tudi sam ne morem. A bom zmogel, če bodo izginili. Ker je izginilo že marsikaj kar je pojedla logika trga, kapitalizma, demokracije in kar je še tega. Preživel sem večno državo bratstva, preživel "novo Švico", preživel dinar, marko, bon, tolar in živim z evrom, preživel sem socializem po meri človeka, pa komunizem s človeškim obrazom pa tranzicijo pa demokracijo pa...pa da ne bi dejstva, da nek časopis ni sposoben preživeti? Ne bo mi lahko, ker sem ga pisal 40 let, a mi na misel ne pride, da bi tujo denarnico polnil z vsebino moje. Ne zaradi časopisa, zaradi ljudi, ki to denarnico trdno držijo. Zase.

bralec Miran Šubic, ki sem v Dnevnik in Nedeljski napisal kakih 10 000 prispevkov....in dal, kar sem lahko.