Vse folklorne skupine, vsi zbori in vsi gasilci so že (skoraj gotovo) prejeli občinske nagrade, plakete, priznanja vseh vrst. Lepo. Prav je tako. Pa bomo že enkrat zmogli pihniti tudi malo svežega vetra v vso to mašinerijo podeljevanja in razglaševanja priznanj, nagrad? Bomo spoznali, prepoznali, cenili in nagradili tiste, ki so tukaj in zdaj poskrbeli, da je Kranj dejansko kulturna metropola?!

Tragično smo propadli pri kandidaturi za prestolnico kulture in prav je tako. Kajti zatohlost stanja na mestu je tako prekleto očitna, da celo svežina Layerjeve hiše in njene ponudbe ne odtehta dejstva, da smo obstali nekje v Prešernovem času z ustaljenimi navadami, nagradami in zlasti ljudmi, ki diktirajo ta ritem: vse po tirnicah, vse po ustaljenem tiru, vsakomur njegov košček pogače, da bodo vsi zadovoljni...

Primer družine Krajnčan z Golnika je zato samo - primer. Ker njihova ustvarjalnost tako presega naše meje kot je umetnost brez meja, pregrad. Pri tem seveda podpisani niti približno ne zmore presoje umetniške vrednosti. Zmore pa zaznati, da nekaj neprestano počnejo. Pomislite: imeli smo direktorja zavoda za turizem in kulturo, ki so ga morali brcniti s položaja - pa je ves ta čas imel možnost kranjsko kulturo povezati ali pa ji vsaj vbrizgati malo sodobnosti, zagona, novega pristopa. Kako bo, ko bo vse te vajeti imel v rokah predvsem gostinec, bomo še videli. Lekcija prestolnice (ne)kulture je še boleča in dejansko razgalja, kdo smo in kaj zmoremo.

Nisem ne vem kako vztrajen potrošnik kulturnih dobrin. Kot večina nas. Ampak: Prešernovo mesto bi morda na spregi turizma+kulture lahko bilo uspešno in drugačno. Zagotovo k nam ne bodo drli turisti zaradi izjemnih posebnosti in zgodovinskih znamenitosti, lahko pa bi marsikoga privabili s kombinacijo svežin v ponudbi turizma in kulture.

Ne mečite biserov svinjam, je modrost. Kranjski premislek je lahko odgovor na vprašanje: zakaj Kranjčani ne poznamo in ne cenimo dovolj Krajnčanov? Pa ni mišljeno v evrih....da ne bo strahu!