Ko lepo govoreči funkcionar kluba v znak pripadnosti svojega sina pošlje v konkurenčni klub, se človek zgrozi. Pripadnost je nekaj kar imaš ali nimaš: lahko pa jo zastaviš za osebni interes, za kak evro, za kako funkcijo, za kak občutek, da vladaš.
Ko pa iz kluba tako ali drugače naženeš ljudi, ki sploh nočejo vladati ampak samo delati, se je treba oglasiti in protestirati. Ljudje nismo stvari, da nas postaviš pred vrata kot omaro ali stol. Ljudje smo živa bitja, imamo dostojanstvo in vse drugo kar nas dejansko dela ljudi. Ko mi je bivši (uradno pa je še vedno v tej vlogi) predsednik skušal preprečiti, da bi bil član kluba, ki mu pripadam, sem se uprl in klonil je na vsej črti: moral me je včlaniti čeprav mi ni do prisilnega članstva. To je bila samo zaušnica enemu od tistih, ki so si prisvojili nekaj kar je od vseh. Miloš Avdić je odšel iz Triglava kot človek, ki je doživel vse zmage in vse poraze skozi desetletja, ko je delal za klub in v klubu in s klubom. Če bi mu plačali ure, ko je delal za klub, bi bil bogataš. Pa je bil vseeno: bogat za to, da lahko v življenju deli dobro in slabo s klubom, ki mu pripada. Kaj še hočeš...
Morda je komu rekel besedo preveč ali preveč odkrito opozoril, da tako ne gre več. Ampak: samo morda. Kajti ravno nasprotno je res: potrpel je do zdaj, stisnil zobe in ko so se njegovi šefi izkazali za nesposobne, ni zmogel več le biti tiho. In so mu - na tak ali drug način - pokazali vrata! Njemu? Ne, vsem takim, ki ne delajo za plače kot predsedniki in ne odstavljajo vseh /razen sebe/ kot direktorji.
Smo ljudje res za druge le potrošno blago: v podjetjih kjer delamo, v državi kjer o nas odločajo, celo v klubih kjer smo iz ljubezni zraven v dobrem in slabem!? Če vam bodo vsi pritrdili, bom jaz to zanikal: nismo potrošno blago in zato sem se odločil, da zapišem nekaj o Milošu. Ne, ni me poklical in rekel, da je odšel, povedali so mi drugi. Preponosen je in preveč Triglavan, da bi se izpostavljal na tak način. Pa smo se izpostavili mi - ne prvič, ne zadnjič. Ker nismo blago.