Ko mama mladega nogometaša prebere tekst na Trmi, nam piše. Nikdar nismo in ne bomo za take odzive napisali, da je to "prava resnica", je pa odziv. Ko se na Golniku dogaja razdejanje brez primerjave, se odzove občan in na pomoč ali preprosto zaradi obveščenosti - pokliče Trmo. Drobci vsakdana so to: enim se zdijo nepomembni, drugi bi Trmo ukinili jutri, tretji...
Problem, je da nismo na plačilni listi. Čeprav se morda kakemu mogotcu ali komurkoli drugemu zdi, da nas obvladuje. Nismo kar tako počez proti nikomur, še manj za. Smo pa zagotovo tisti, ki o našem okolju pišemo drugače. Ne tako kot sestavijo in pošljejo z občine (pa vse preberemo in smo veseli dobrih novic), še manj kar kdo skušam nam podtakniti, ker si sam ne upa povedati.
Trobimo torej po svoje in dnevno nas bere po 3 000 (tri tisoč!!!) bralcev in več. Ko smo zečeli, nas ni bral nihče. Ko smo Trmo obudili lani in jo pognali v živahen tek, nas je bralo nekaj sto bralcev. Danes? Število niti ni pomembno, a je specifično in značilno za medij, ki je lokalni, ki nima naročnine, oglasov. Nič. Kaj imamo? Zgodbe kot je tista z Golnika (pa se je kar sama napisala še tista iz Mavčič). Zgodbe, ki še sledijo in so tako drugačne, kot smo mi drugačni od medija (na primer), ki je iz občinskih blagajn posrkal milijone evrov za "obveščanje ljudi".....
Naša glavna lastnost je trma: ne odnehamo zlepa! Pri tem nam ni pomembno, kdo o nas kaj sodi, misli ampak - da nas bere. Kajti tudi naše napake so naša last. Tudi mimo udarimo, da se kar praši. Toda: ko smo pisali o direktorju gasilcev, je bil kmalu bivši - ne po naši zaslugi, po zaslugi tega kar smo odkrili. Pri šefu turizma je podobno: ko nas je skušal naplahtati, se je slabo končalo. Pa ne delamo zarez v kopito kot Vinetu, smo pa ponosni na svoje delo, ki je samostojno in samo svoje in samosvoje. Trma vas poziva, da nas obvestite o čemurkoli. Kajti prepričani smo, da bo na Golniku kmalu drugače. Kakšna zmaga, kako dober občutek....! Pa je to samo drobec Trme, kajne?