Politika je na dopustu. Pa imamo k sreči Pavla Ruparja, da nam pridiga o tem, kako pravi Slovenci pač ne uživajo v spolnosti kot pripadniki LBGT katerih zastava na Triglavu tako prizadene tržiškega politika, ki je (pravnomočno obsojen) kradel naš denar. Javni denar. In mimogrede želel v parlamentu pregledovati mednožja poslank z napačne politične strani in...
Vitomir Gros je postal nesmrten, ko je z bananami na poslanskih mizah želel opozoriti na "banana republiko" in danes Branko Grims nosi štafetno palico posebnosti. A je pri tem politično dosleden in zvest pregovoru, da se za dobrim konjem prah dviga. "Komunajzarji" so njegov izum in politični motto. Jasno je, da ne smemo pozabiti Mihca Kordiša z leve in Žana Mahniča z desne. Ko onadva čivkneta ali kako sočno blekneta, ni dolgčas.
Roko na srce: Ruparjevi umotvori so le bolestna želja priti nazaj v naročje velikega vodje, ker se volitve bližajo. Zato pač ne polaga ploščic kot je to počel (sam potrdil) po prihodu iz zapora, ampak prave besede, da bi bil slišan, ko bo čas za to. In besede Žana Mahniča (kakorkoli že bedaste) in Mihe Kordiša (kakorkoli že provokativne) ne majejo temeljev te države - opozarjajo pa nanje.
Vsi našteti so Gorenjci, eden celo Kranjčan. Politični plus zanje: brezbarvni niso. O minusih ne pišemo - bodo pač volivci rekli zadnjo. Je pa žal tragično, če v parlamentu, medijih in še kje nastopamo preko teh in takih. Ker ni dobro in prav, da drugi s prstom vrtajo v čelo, če jih vprašaš o gorenjskih politikih. Njega dni smo imeli Vinka Hafnerja, komunista in socialista, ki so mu in mu še težko najdejo kaj slabega razen prepričanja, ki je enim všeč, drugim pa ne. Jelko Kacin in Karel Erjavec sta dolgo oblačila in vedrila, a učinek ni ravno briljanten. Tako nam kot primer klenosti ostaja Ivan Oman, ki pa je že zdavnaj rekel, da je "važno, da je naš in ne ali je sposoben ali ne".
Ko začne Pavel Rupar udrihati po gejih in lezbijkah in..., je treba priznati: "Ni nam lahko!" in narediti vse, da dlje od tega ne bo šlo. Če ni že šlo!?