Kdaj vas je nek uradnik, neka oblast rzjezila? Zanesljivo, ko so vam izza okenca ali s pošto sporočili, da "se to pač ne da"! Posebej ste bili jezni, če ste imeli občutek, da bi lahko dokazali, da se da, če le kdo hoče...
In smo tako v naši analitični ihti (ki je v bistvu le prerez plačil z javnim denarjem) ugotovili, da so tokovi ustaljeni. Kot - na primer - pri tistih, ki iz leta v leto zmagujejo na občinskijh razpisih za prenovo občinskih stanovanj ali pa vzdrževanje. Ne, ne: nič ni narobe, vse se da, če se hoče. Primer dobave hrane je poučen: vsaka šola po svoje, vrtci po svoje in to je mali raj za tiste, ki zaradi tega lahko več zaslužijo. Pa saj živimo v tržnih pogojih, kapitalizmu, trgovini...
Res je. Le nekaj pri tem morda manjka: da tako analizo naredi nekdo drug. In skliče vse tiste, ki se ukvarjajo z dobavo. In lepega dne reče: zdaj bomo pa takole, cilj pa je - da ne pretiravamo - desetina nižji stroški. Z lahkoto, trdimo pri analitikih Trme! Ker bo vsakdo, ki bo v to verigo vstopil, imel jasne pogoje pri vseh, ki jim v Kranju dobavlja.
Tako pa se nam maske dogajajo neprestano. Nekaj je tu ceneje, tam dražje. Uspevajo pa celo tisti, ki samo preprodajajo in s tem zaslužijo dovolj, da obstajajo. Ko se je pred leti mestni svet pridušal, da je treba narediti enotno računovodstvo in sploh skupne službe javnih zavodov, so se mnogi smejali: to so taki okopi, trdnjave, da ni še ničhe uspel. "Ker se ne da!" je odgovor birokratov.
Nismo najbolj pametni Trmatorji, kje pa. Številke pa znamo prebrati in primerjati. Sicer pa: odgovor je lahko tud zapisan v našem naslovu, ali ne? Vsaj do zdaj je bil....