Spoštovani profesor!

Kot vaš dijak sem vas spoznal osebno in imam lep spomin na vas. Radi ste mi v moje spise postavili vsa manjkajoča ločila in obenem pohvalili vsebino. Meni je šlo za slednjo, površnosti se ne bom znebil nikoli. Ko sem kot novinar nekoč potrkal na vrata vašega stanovanja, so vas ravno vrgli z Gimnazije na perfiden način. Vrgli? No, vrgel vas je ravnatelj Valentin Pivk. Takole ste samo opisali svoj spomin na to zavržno dejanje.

K vam sem prišel kot nekdanji dijak Gimnazije in novinar, ko sem zvedel za prizadevanja dijakov, da še eno leto ostanete njihov razrednik. Podpisali so se mladi ljudje in starši. Ni zaleglo. A tudi v časopisu nisem pisal o vas. Vaš odnos do stvarnosti in zgodovine in življenja in javnosti mi tega ni dopustil. Svoje usode niste želeli predstaviti na tak način. Razumel sem in razumem, bilo pa mi je hudo za vas, ne za članek, ki ga nisem napisal. Mnogokrat sva se srečala kasneje, bili ste zaščitni znak Kranja s svojimi sprehodi.

Razumem vašo hči, ki ne želi, da bi vas Kranj počastil kot si po mojem mnenju zaslužite. Ne posegam v intimo njenega spomina na vas. Toda spomin ni samo last svojcev, je last vseh, ki so vam v življenju priznalio vaše delo, vaše odkrivanje neznanega. Zato je osebno nasprotovanje tako sovpadlo s tistimi duhovnimi siromaki, ki so zavestno ali podzavestno še vedno Pibernika izključevali.

Moja pobuda o poimenovanju je bila vsaj posmrtni odgovor o - vključevanju. O povezovanju. O moči duha nad banalnostjo vsakdanjih razmerij v družbi in politiki. Ponosen sem, da sem to pobudo dal in njena zavrnitev je dejansko del vašega posmrtnega sobivanja z nami: je odraz boja, ki ste ga bojevali kot intelektualec, literat, pesnik, človek. Kranj je ostal do vas tak kot je bil takrat, ko sem potrkal na vrata vašega stanovanja po "izobčenju", ki je bilo politično partijsko početje. O tem sem prepričan.

Zato bi vam rad zapisal, da kip res ni potreben. Niti ime na pročelju knjižnice, ki ni dostojna vašega imena glede na stališče tistih, ki jo vodijo javno in zakulisno. V tem je bila moja pobuda slaba: nisem dojel, da vas Kranj ni vreden, da ste presegli zatohlost kulturne province in njeno pamet.

Morda sem tudi zaradi vaših pohval za moje šolske spise izbral poklic. Morda tudi zaradi tega še danes pišem. Zagotovo pa sem tole napisal iz srca. In to šteje med ljudmi, kajne?

Miran Šubic, vaš nekdanji dijak