Vsi imamo zgodovino. Le da jo eni priznamo, sprejemamo, dojemamo. Drugi jo zanikajo. Ko sem nosil kapo Titovega pionirčka, sem verjel v nekaj, danes imam sivo glavo in verjamem v nekaj. Vmes so dogodki, ki smo jih ustvarili ljudje. Tudi taki, ki so bili nekoč Titovi ideološko, partijsko in karierno, danes pa so drugi "komunajzarji" ali "Kučanov klan" (zapisano kot prispodoba). Hoteli so odločati o nas, odločajo že vsaj 30 let.

V nedeljo imamo priložnost, ki se običajno ponudi na štiri leta. Spomniti se moramo lastne in drugih zgodovine, da bi se česa naučili tudi na volitvah. Da bi izbirali trezno in izbrali bolje. Kar bomo izbrali, to bo odločitev, ki jo moramo sprejeti. Verjamem, da se tisti, ki so navajeni oblasti pod katerokoli kapo, s tem ne bodo sprijaznili, če bo izid zanje neugoden.

Država in družba nista idealni, naša dežela pa je. Lepa, prelepa. In ljudje smo tudi čudoviti: ko je treba stopiti skupaj (s puško ali brez), to naredimo in jo branimo. Zato ne maramo tistih, ki nam za nazaj pišejo zgodovino in svojo vlogo v poglavjih po potrebi zbrišejo, pozabijo, izničijo. Zato so volitve vedno priložnost, da se spomnimo in jih opomnimo.

Nikdar nisem bil politik, a vsi smo politična bitja. Tudi tisti, ki samo v bifeju vse vedo kot tisti, ki o vsem odločajo. Ali mislijo, da odločajo. Ker elementarna je - svoboda. Ne tista, ki jo razglaša levi ali desni ali sredinski ali katerikoli politik. Svoboda je nemerljiva in nihče je nima v lasti. Določa si jo vsak sam, da je svoboden v duhu in dejanjih. Ni lahko, ker - saj veste - meja moje svobode je tvoja svoboda. Zato se je treba zavedati, da z glasom na volitvah odrejamo svojo in drugih svobodo. Vsaj za nekaj časa.

Ne verjamem, da samo en voditelj lahko vse ve, o vsem odloča, za vse odloča. Ne verjamem, da je samo eden med nami nezmotljiv, ob zmotah pa se mu godi krivica. Še manj pa verjamem, da prav ta pomeni težavo, da ničesar nima prav, da je nesposoben, pokvarjen. Ravno nasprotno: on in oni je in so naše ogledalo. Pomenijo dokaz, da svobode še ne znamo izbrati.

Moje človeško spoštovanje si zasluži vsak, ki mi želi vladati. A zasluži si tudi dvom. Ta je gibalo razvoja, a ne za vse. Tisti, ki nič ne dvomijo, sledijo velikemu vodji in so pač odrešeni svobode, ker nekdo zanje misli in z njimi upravlja. Vse življenje sem drugačen. Na to sem ponosen pa jih dobim po glavi (kot se reče) velikokrat.

Zato velja moj glas na volitvah prihodnosti. Kdo nam prinaša boljšo, ne vem. A se moram odločiti. In odločitve so lastne vsem nam: za slabe nam je žal, z dobrimi lažje živimo. Vzeti usodo in prihodnost in svoje življenje v lastne roke pa naj bo temeljna svoboda, ki jo jamčijo volitve, ko gre za oblast. Ko gre za čast pa smo sami sebi edini sodniki.

Miran Šubic, urednik Trme