Val 202 je bil moja mladostna ljubezen in te so vedno čustvene. Ko je to usahnilo sem po letih sodelovanja kot zunanji sodelavec, odšel. Če zdaj poskušam razčleniti: nisem bil več primeren za Val202....Preprosto in resnično. Pred mano so odšli mnogi in mnoge. Eni so naredili novinarske kariere (Boštjan Lajovic, Metka Ornik..), drugi so preprosto poniknili drugam. Sam sem v bistvu samo končal svojo radijsko pot (pa sem se oglašal tudi na Radiu Triglav pa na Radiu Kranj...sem bil pač tečen....). Zapomnil sem si enp novinarsko kolegico, ki jo je znani radijski glasbeni urednik imenoval "šopirc". No, ona je bila najprej "honorarka", ki je kot starega mačka "naprej pozdravljala", a jaz sem ostal "zunanji" - ona pa je postala redno zaposlena. Lepega dne ji ni bil všeč moj honorar (ponavljam: vsak prispevek se je točkoval, točke pa so pomenile dinarčke). Sem bil pač posvečen v bolj zahtevne radijske zadeve: bil sem redakot orizoma dnevni urednik pa voditelj pa...Niti ni pomembno. Bil sem šokiran: dama ni imela niti enega razloga za svoje "sikanje", ker to zanjo ni pomenilo nič več in nič manj v kuverti. Zavist? Ne, no...saj je bila lepša in pametnejša in...Pravičnost: le kaj bo on služil cekine, če še zaposlen ni na Valu 202?! Prav. Pozabljeno. Bila pa je to dama kjer bi se morda lahko prvič spozabil, priznam. To sem ji tudi v oči povedal, a bolj sem od nekdaj znal mahniti koga z besedo kot pa z mojo postavico igrati "nasilneža". Ko sem kasneje malo spremljal njeno lezenje po klinih karierne lojtre, mi je bilo jasno: saj nisem bil pomemben jaz, ona je s tem želela dokazati pomembnost. Tako je moje videnje, niti približno edino in pravo. Mnogo let je v drugi vlogi dokazala, da ima dober spomin - zopet v neki vodilni vlogi. Šopiri se še danes, meni pa je dejansko ostala v spominu kot simbol konca: ko se te tako lotijo kot se je ona mene, moraš oditi. In sem šel. Brez pompa, še nekajkrat sem skušal na mala vrata nazaj, a ni šlo. Val 202 je ostal mladostna ljubezen in strast, niti sekunde (s koncem vred) ne bi menjal, spremenil. Vsi čudoviti ljudje, ki sem jih spoznal so danes moja skrinja z zlatniki.

Čas je bil, da se od mladostne strasti ponovim, moj "zakon" z Dnevnikom je bila nekaj drugega: sidro, ki sem se ga lahko vedno oprijel. Dal mi je /materialno/ vse: dostojno plačo in pokojnino. Vse ostalo pa je bilo kot v vsakem zakonu: gor in dol, kajne? Že zdaj pa zapišem, ker sem leta 2019 slovo dal tudi Dnevniku: niti ene sekunde ne bi menjal. Skušal bom opisati, zakaj. Ponavljam: naj mi nihče ne zameri za moje videnje časa in ljudi v njem. Če pa mi zameri, naj mi tudi odpusti....Želim preveč?