Če je bilo pisanje Dnevnika pač pogojeno z dnevnimi dogodki, sem prav kmalu potrkal tudi pri "Nedeljcu". Nedeljski Dnevnik je bil in je "zlata kokoš" in neverjetne številke naklade (tudi do 300 000 izvodov...) so bile jamstvo dobrega položaja "večno druge" časopisne hiše (za Delom) na trgu. Bralci so kajpak takrat dobivali manjše doze medijev, Nedeljski je bil po svoji osnovi "ljudki časopis" po načelu - za vsakogar nekaj. Sam sem bil firbčen in tečen in mlad in zagnan in sem prišel v redakcijo Nedeljskega vedno s kako zamislijo. Danes se zdijo smešne, ampak...Tako je bilo neko zimo res peklensko mraz in sem v Ljubljani vzel škatlo sladoledov (kornetov ipd.) in jih v tistem mrazu ponujal mimoidočim. Odzivi so bili različni, reprortaža pa vsaj tako brana kot tista, ko sem "fehtal" v središču Ljubljane. Danes bi imel nekaj deset "konkurentov", v socializmu prosjačenja skoraj ni bilo, vsaj tako organiziranega kot danes ne. Na glavo sem si dal klobuk, temna očala in sem prosjačil za drobiž....danes to v mestnem jedru prestolnice doživite na vsakem koraku! "Tako mlad pa prosi..." in "Delat pojdi!" so bili odgovori in odzivi, ki se jih spomnim. Moram reči, da sem si tako kot začetnik, mlad novinar odprl pot na strani Nedeljca kar je imelo v celotni hiši svojo težo. In treba je dodati: ni zmogel kar vsak pisati za Nedeljca, ki je bil nekakšen paradni konj kjer so bile teme pretehtano izbrane - malo ljubezni, malo solz in tako naprej....

Takrat sem imel navado, da sem objavljene reportaže shranil in še danes so v moji omari. Včasih me premaga nostalgija in poiščem tisti kup papirja - seveda vse ni ostalo arhivirano, marsikaj pa je. Od "norčavih" reportaž do tistih zgodb, ki me pregajanjajo še danes. Zlasti ena: srečanje borcev bataljona Prešernove brigade, ki so ga Nemci zaradi zdaje obkolili v Lovčevem hotelu na Pokljuki. Tisti iz štaba so bili večinoma v kočah izven obroća, ki je pomenil smrt in srečanje s tistimi, ki so doživeli morijo v snegu na Gorenjku je bilo - mučno. Takrat sem prvič in trajno dojel vojno v pojavni obliki: rešeni iz ognja hotela so čudno gledali bivše poveljujoče, ki so se rešili brez posebnih težav. O izdajalcu, ki je Švabe pripeljal do tja, se je še dolgo govorilo, ugibalo. Tja me je peljal borec Prešernove brigade in kasnejša legenda Dnevnika, fotreporter Marjan Ciglič in trdim, da nisem znal opisati vzdušja v kranjskem lokalu Brioni (tako smo mu rekli in zdaj mu je tako ime). Bilo je nekaj v zraku, bile so neizgovorjene besede, bile so oči uprte v tla in bila je slutnja, da je marsikdo tragedijo nesel s sabo v grob. Za Nedeljca sem napisal kar nekaj tekstov, a ne živim v spominih. Nikdar nisem svoje umotvore postavljal na kake piedestale novinarstva, so me pa ljudje radi brali - so mi rekli tudi v redakciji Nedeljskega. To mi je zadoščalo, ker sem vse življenje svoje pisanje in novinarstvo meril po odzivih kar počnem še zdaj. In če sem doživel kritiko, sem imel tudi tolažbo pri roki: "Za dobrim konjem se prah dviga..." Novinarji smo čudni ljudje, veste. Čeprav težko priznamo, je v nas tudi častihlepnost. Sam sem jo tolažil in potešil vedno, če mi je vsake toliko časa (ne)znanec rekel: "Tisto je bilo pa dobro napisano!"