Od nekdaj nisem bil ravno počasnega jezika, da o tem, da sem ga sukal tudi kot orožje, ne pišem. V mojem poklicu in še kje je to dvorezen meč: kot kdaj koristi, tudi škodi. Ko sem kot novinarski začetnik prišel za dopisnika (poleg Petra Colnarja, ki je bil pri Dnevniku desetletja...), sem naletel na "staro gardo" tistih kolegic in kolegov, ki so se med seboj poznali, malo tekmovali, malo sodelovali. Veliko njih je žal pokojnih, precej pa še vedno živih - tudi moj dopisniški kolega Peter Colnar. Z njim me povezuje ali razdvaja nekaj neverjetnega: mislim, da nisva šla v vseh letih niti enkrat skupaj na kavo...Preprostno ni bilo "kemije", ker je bil Peter pač "gospod novinar", ki je posel razumel drugače kot jaz in jaz le "tečnoba", ki sem se dal slišati tudi na najbolj poslušanem programu radia in se pokazal na televzijskem ekranu. Če bi foušija gorela...Pa niti ni šlo za to: preprosto je bil generacijski prepad "mladi - stari". Za povrh nisem imel fotmalne napake, diploma je bila tudi nekaj kar nas je ločilo. Formalna izobrazba za novinarja ni usodno pomembna, a meni je prišla vedno prav kadar so se me hoteli lotiti po tej plati. Se je pa zgodilo, da je kmalu "kartel največjega gorenjskega časopisa" kar enotno odklonil mladega povzpetnika, kolegica dopisnica največjega časopisa pa me je znala lepo "opisati" tudi pri kakem partijskem sekretarju in občinskem funkcionarju. Nisem se zmenil za to, res ne. Sem pač take vrste človek, da sem s svojimi napakami /značajskimi lastnostmi/ dokaj zgodaj začel živeti v sožitju: priznal sem si jih in ...je šlo naprej. Hec je bil, da me je ob odhodu na dolžnost radijskega šefa novega radia v Kranju prav dovčerašnji kolega iz dopisniške pisarne hitro prečrtal in sem na domiseln način uspel svoj prav vsaj povedati javnosti: kar med malimi oglasi, ker mi sicer drugod niso omogočili...
Saj ne morem verjeti, da sem bil tečen, trmast že leta 1995 ali prej!? Rezultat: od takrat pa naprej sem bil večinoma "volk samotar", šele kasneje smo gorenjski dopisniki stopili skupaj in postali tudi "dobra drušna" kot se reće. Še danes kot upokojenec s kom od njih spijem kavo, dobimo se kdaj pa kdaj. Stara garda pa me pač ni ne cenila, ne marala - kaj morem. Da pa sem precej samosvoje ravnal tudi kot novinar, je logična posledica: površnež sem bil in bom - ampak dobre vire dober nos za zgodbe sem pa tudi imel in imam. In je šlo to v nos tistim, ki so pač leta in leta "žvečili"predvsem gradiva za razne organe takratne oblasti - tak je bil pač novinarski vsakdan v mojih začetkih tam po 1981... Po naravi sem sicer zelo družaben človek, še danes se z mnogimi najraje srečam ob kavi v lokalu - nikdar pa nisem ravno prirejal svojega sloga obnašanja (in tudi novinarstva), da bi bil všeč. To je šlo v nos takratnim "doajenom gorenjskega novinarstva", ki pa so bili vsi po vrsti "v svoji vasi svetovno znani". Potem pa pride mala motnja iz se izkaže za veliko, ker sem pač bil "doma" tudi v državnih medijih velikega formata. Saj veste, da ljudje vse odpustijo - le uspeha ne...
Aja, kaj pa je uspeh? V novinarstvu ga eni enačijo z denarjem/plačo/položajem/medijsko pristonostjo in kar je še tega. Zame je največji uspeh, če mi kdo reče: "A veš, da se nisi spremenil vsa ta leta!" /pa ni mišljen videz, lasje so sivi, gube starčevske in "potegnil" se tudi nisem..../