Hudiča, tako sem samovšečen, da mi nihče ne more biti vzornik? Ni res: ko sem začel leta 1981 pisati Dnevnik kot "novinar IV" ali kakor se je že glasil naziv, sem še kako bral, gledal, poslušal druge vojščake sedme sile. Izplen je bil takrat in zdaj enak: nikdar nisem v tem poklicu videl "poslanstva" (pa smo bili še družbeno-politični delavci za povrh), nikdar nisem častil piscev takrat, ne zdaj. Sem pa z užitkom prebral kak zapis v zagrebškem Startu kjer se je (če spomin ne vara...) Darko Hudelist lotil reportaž tako, da je posebneže in njih početje opisal brez trohice posmeha ipd. Pa je šlo za režiserja kavbojskih filmov nekje v Bosni ali pisca iz votline v Srbiji, ki je pisal na neštete kolute papirja. Čeprav ni bil ravno pravi novinar, je bil zame Blaž Ogorevc v Mladini pisec, ki sem ga res občudoval. Ker je pisal pristno. Nikdar pa nisem verjel v novinarsko "pozerstvo", še manj verjel "posvečenim novinarjem", ki so obdelovali velike teme (navadno so jih dobili servirane kar na mizo...). Spoštoval sem "obrtnike", ki so znali sočno pisati ali dobro fotografirati ali oboje in tako naprej. Nikdar pa nisem posnemal nikogar, ker tega preprosto nisem znal. Sem pa zagotovo - hote ali nehote - kaj "ukradel" komu, če bi je bilo všeč.

Ko sem čez leta dojel - na primer - kako se nekateri pehajo za novinarsko slavo in nagrade, sem dokončno s trona dol vzel poklic, ki je kot vsak drug. Ali pa ne: če nismo nikdar mogli objaviti o "igrah tekstilcev" (na primer), ker to ni niti šport niti kaj drugega, so bile "račke na snegu" obvezno čtivo o smučariji novinarjev kjerkoli se je že zgodila. Dolgo nisem vedel, da so mnogi kolegi in kolegice obredli pol sveta, smučali zastonj ipd. do onemoglosti po zaslugi novinarstva. Eden takih mojstrov prodaje samega sebe je bil celo moj kolega, ki si ga našel na radiu in televiziji in še zdaj enk pristop uspešno prodaja ! Mojster uživancije v novinarstvu, jasno.

Zato lahko rečem, da do danes vzornika nisem iskal niti našel. Sem se pa res zabaval, če sem naletel na kake razprave o tem, kaj je kdo dobro napisal ipd., meni pa se ni zdelo nič posebnega. Če bi to preveč na glas povedal, bi se zameril še tisti peščici, ki se ji nisem kako drugače. Najbolj se mi je zdelo smešno, ko so o "dosežkih" začeli razpredati novinarji iz moje okolice, ki so - naj ponovim frazo - "bili v svoji vas svetovno znani" (prosto po Mel Brooksu...). Čeprav niso skoraj nikoli znali izbrati teme ali jo obdelati tako, da bi bili brani še kje izven stalnega okvira, so bili "veličine" in ker tega nisem ravno odkrito cenil, sem bil zopet vse prej kot čislan v tem našem mikrokozmosu kjer pa seveda pristavim tole: spoštujem vse medije in novinarje in njihovo delo, to je pa tudi vse. Ko sem dojel, da novinarski ceh nagrade deli po nekem ključu, da so vsi zadovoljni, me je pa res vse minilo.

Zakaj vse to pišem, ko pa sem osebno spoznal kar nekaj "znanih imen" prrimernega slovesa iz naše "sedme sile"? Naj ponazorim s primerom: dokler nisem tv hiše spoznal od znotraj, bi me morda kdo prepričal, da je vodenje osrednjih poročil nekaj posebnega. Ko sem to dojel, sem bil in sem prepričan, da je to predvsem branje s "trotel bobna" napovedi prispevkov in katanje obraza z ekrana. Naj mi oprostijo kolegi in kolegice: vsak zapis nekje s terena je zame več vreden! Pravo garanje? Njega dni ob mojih začetkih so bile to ankete: pojdi na tržnico in vprašaj.....Pa sem šel: enim se je mudilo, drugi bi česnali pol ure v prazno. Potem se prvi ni želel predstaviti potem, ko je že dal izjavo in privolil v fotografiranje - drugi pa je povedal, kdo je in odvihral, ko naj bi bil fotografiran. Živa muka - v novinarstvu pa so bile ankete za začetnike....

Mogoče je to moje nesprejemanje vzornikov tudi egoistična značajska poteza: še sam sebi nisem dober, nikar da bodo dobri ali predobri drugi. Kriv vsem!