Prvič se mi je zgodilo, da so me plačali pri Dnevniku "s suhim zlatom", ko sem s poštno nakaznico prejel v kasarno v Bilećo denar za pet dni dela v aprilu 1981: zaposlil sem se prvega, v vojsko odšel petega, denar je prispel v začetku maja in sem "dol padel", ker je bila "plača" po moje res kraljevska. Ja, takrat so šefi kot je bil Edo Glavič (žal ga ni več) pač bili šefi s srcem: pošljimo vojaku priboljšek za vojaške dni...in so ga!
Niti enkrat nisem ne pisno, ne ustno "fehtal" za višjo plačo. Razlaga: ker je bila tako visoka, je lahko čudna. Kot novinar dopisnik (sicer z diplomo kar je bilo takrat prej izjema kot pravilo tudi na Dnevniku...) sem bil od začetka do leta 2019 bolj na spodnjih klinih lestvice novinarskih plač. Jasno: z uredniki se nisem nikdar primerjal, moji kolegi pa so bili glede na tehtnost rubrik (notranja politika ipd. je bila najbolj cenjena in plačana...) tudi pred mano. Sem bil torej (pre)dobro plačan? Ne vem, na koncu sem po 40 letih dobil na račun neto okoli 1500 evrov in dodatke, ki pa niso bili plača (prehrana ipd.). Ni jih veliko, ki se vse življenje niso nikdar pridušali, da morajo dobiti več. Samokritičnost nekoga, ki se je zavedal, koliko je vreden? Ne, tudi meni nikdar ne bi bil odveč dinar ali tolar ali evro več, kje pa. Samo nisem imel tega v sebi, da bi šel h kakemu šefu in moledoval in dokazoval, koliko več vreden sem in kako dobro delam...
Resnica je v tem, da so me različniu šefi različno cenili, plača pa je bila pač po predalčkih: dopisniki toliko, komentatorji toliko. Ker sem bil desetletja v istem podjetju, se je nabralo nekaj "za stalnost", ne smem pozabiti na možnost, da sem "fušal" na radiu in televiziji...še Nedeljski je včasih plačeval honorarje za objavljeno, kasneje ne več. Pa še ena doza samokritičnosti: plačali so me, kolikor so me cenili. Pika.
Čar je bil drugje: v svobodi. Ker pišem hitro (in površno, tudi to je moj minus), sem po tej plati porabil zelo malo časa - iz mene je kar vrelo, če je bila tema prava. Kot še danes. Druga zgodba pa je bil novinarski talent, ki si ga tu moram malo lastiti: zlahka sem našel udarne teme ali pa one mene. Prav to je bil - če tako zapišem - zaščitni znak: neštetokrat sem "zvohal" nekaj kar drugi mediji niso....Vse to pa je pomenilo res neverjetno svobodo. Ker je bil moj delovnik določen na "24 ur, odvisno od potreb", nisem nikdar mogel odkloniti dela zvečer, ponoči ipd. Obenem pa nisem tako rekoč nikomur polagal računov, če sem opoldne sedel v lokalu ali igral tenis, da o druženjuz z nogometom ne pišem. Plačo sem od začetka razumel kot vstopnico za to mojo svobodo, ki mi je pomenila vse bogastvo tega sveta. In tako sem - vedno nič delal, kot se reče. Živel sem normalno, nilesar nam ni manjkalo, ker je bil to pač socializem, kajne!
Nehote sem ohranil ponos, ker nisem prosjačil ali v rit lezel šefom za višji znesek na plačilnem seznamu, šele ob upokojitvi pa sem dojel, da sem v bistvu imel srečo. Dnevnik je v nekem času očitno imel dobre plače in zato se je moje 24-letno povprečje za izračun pokojnine odslikavalo pozitivno predvsem za čas, ko smo še trpeli diktatorski režim in živeli v hudi stiski (tako bi danes rekli tisti, ki jim smrdi vse za nazaj). In se je zgodilo nekaj, kar je pa tudi mene sezulo: na to, kako se pač nalaga osnova moje pokojnine nisem imel niti trohice vpliva, to je bil avtomatizem podjetja in države. Brez slehernega skrivanja pa lahko zapišem, da je bila moj prva pokojnina (pogoji izpolnjeni 2021¸) po znesku višja od - zadnje plače. Ko smo se Dnevnikovci kdaj srečali ob kavi, so mi nekateri bivši sodelavci rekli začudeno: "Ja, nikar se preveč ne čudi, je tudi pri meni tako..." Neskončno sem hvaležen Dnevniku za to, da sem preživel dostojno delovno dobo in zdaj tudi "penzijo" doživljam dokaj sproščeno vsaj po tej plati. Morda pa je to posledica tega, da nisem bil nikdar "kruhoborec", ki grmel ali pa se prilizoval šefom. Kar sem dobil, sem cenil: od prve plače z nakaznico v JLA do prve pokojnine je bilo moje življenje po tej plati mirno. Zakaj? Zato, ker nisem nikdar gledal drugim v "tošel", in "foušija" me ni razjedala - tudi to je nekaj kar je danes prej izjema kot pravilo. Se pa dobro spomnim tudi stavka iz tistih časov, ki je bil tudi odgovor na tem področju: "Nikdar me ne morejo tako malo plačati kot lahko malo delam!" Mimogrede: na Dnevniku sem bil po objavljenih prispevkih dolga tea v samem vrhu, celo rekorder (vse se jevendarle beležilo...)! O kakovosti pa sem vedno sodbo prepustil bralcem. Še danes jo. Iluzij pa nimam nobenih več.