Ker sem najprej pri Dnevniku začel v "štabu" (centralni redakciji), sem poziv, da odidem v Kranj kot dopisnik najprej vzel kot degradacijo. No, kasneje se ne bi v Ljubljano vrnil zlepa in se tudi nisem. Ampak: velike teme so v centru politične, gospodarske ipd. moči, kajne? Na "terenu" pa se težko proslaviš s teksti s podeželja, župani nimajo prave cene v primerjavi z Ljubljano in morda še Mariborom. No, tega pa nisem resno jemal in sem - brez kake pretirane samohvale - kamlu mnogim dokazal, da so novice prave, če so udarne, zanimive...Zato sem šel "starim mačkom" dopisništva na živce, po drugi strani pa na določenih področjih nisem nikdar mogel "zmagati" - pri kroniki (nesreče in podobno) in gorskih temah me je vse življenje "peljal v šolo" prijatelj Mirko Kunšič, ki mi je neštetokrat solidarno še pomagal. Saj sem tudi jaz njemu, a kaj ko smo za njega rekli, da ne fotografira nesreč, ko se zgodijo ampak je že prej tam, na kraju. Ker je res mojster fotografije, sem bil preprosto vesel sodelovanja...Pa ne samo z njim! Spoštoval sem temeljitost nekaterih kolegic in še kaj - obenem pa šel na živce mnogim, če sem jih "prehitel" s kako zgodbo. Vsak pač po svoje jemlje ta čudoviti poklic, nekaj pa je res: nisem nikdar ločil velikih in malih tem in zato sem znal napisati na oko nepomembno zgodbo sočno in udarno. Če ne pač ne bi dudržal do zdaj.

So pa zgodbe, ki se te dotaknejo. Novinarji smo v glavnem zmožni tudi cinizma, ki je obramba pred vsem kar pač doživimo, vidimo, slišimo. Včasih pa te nekaj preprosto zadene v človeško bistvo, ki ni nujno tudi - novinarsko bistvo. Spomnim se živlenjska zgodbe fantiča, ki je živel v nekdanji železniški postajici v Soteski med Bledom in Bohinjem....

Pretresla me je vsa tista beda in z njo prepletena radoživost otroka in na koncu sem mu stisnil nekaj dinarjev "za slaščice", kolega fotoreporter Tomaž Skale pa je neradil posnetek. Še danes hranim fotografijo in v sebi morda drobec zgodbe, ki me je pretresla. Druga plat so bili - na primer - škofjeloški četverčki kot nekaj najbolj veselega kar lahko človek doživi, novinar pa opiše. Jasno: po nekaj takih zapisih se je zgodilo tisto kar je morda eno oid prekletstev novinarskega dela. Moji šefi so začeli pričakovati od mene take zgodbe kot nekaj samoumevnega. Hja, kolikokrat pa lahko čestitaš srečni mamici "kvarteta"!? Po mojem vedenju se kaj takega v teh koncih potem ni zgodilo nikoli več, sam pa sem spremljal kot novinar družinico še precej let.

Lahko pa obenem zapišem, da sem bil novinarsko zraven tudi pri velikih, slovensko odmevnih zgodbah. Propad Elana sem spremljal skozi leta, na Bledu prvi dojel možno afero Hit - vse to je danes "lanski sneg", takrat pa je bilo izjemno tudi zato, ker se dalo slutiti velike afere, ki so bile do tedaj redkost (ali so jih skrili tudi pred novinarji, ali pa se o tem preprosto ni pisalo...). Takrat sem sam sebi dokazal, da ni velikih in malih vsebin in tem, niti pomembnih in marginalnih novinarjev. Vsaj zase lahko rečem, da sem se lotil skoraj vsegain vedno, redko kdo me je lahko ustavil. Seveda pa sem še danes ponosen na nekatere zgodbe, a ne bi o tem preveč razpredal. Človek mora nekaj shraniti v tisto svojo kamro kamor hodi sam in v njej najde sebe. To se mi še danes dogaja, včasih nasploh trdim, da živim v preteklosti. Tam so ostali ali se razblinili v večnost tudi junaki mojih zgodb in pa nešteti ljudje, ki jih še zdaj vidim pred sabo, ker so me preprosto osvojili za vse moje življenje. Marjan Ciglič bi bil letos star 100 let in kadar pogledam tole njegovo fotografijo očaka iz Haloz ali Kozjanskega, ga vidim pred sabo in v glavi se vrti nek film kjer sem sam gledalec, režiser, igralec potopljen v čas. Priznam in upam, da bo kdo prikimal: še danes imam občutek, da znam nepomembno tematiko z objaqvo spremeniti v.... ah, saj ni važno!