Kot mlad novinar sem začel, ko je na Dnevniku "lomastil" Božo Kovač, politik v novinarstvu. Bil sem daleč od njega po položaju, a sva se (s)poznala in kasneje sem ga vljudno pozdravljal. A uredni, ki je imel karizmo, je bil zame Milan Meden. Preprosto je imel šarm in osebnost in vpliv, ki je bil viden in hitro si ga občutil. Mene je cenil, kaj bi lagal. Ne zato, ker bi po čeim izstopal, po pridnosti = številu objav z Gorenjske. Ko me je nekoč povabil, da bi prišel v redakcijo na (potencialno) pomemben položaj, sem se zahvalil. Še tale Trma mi je priča, da sem človek province in uživam v neprestanem stiku z ljudmi. Milan Meden je zame tragična osebnost: intelektualec s partijsko knjižico in položajem, ki mu ga je dala, je v nekem trenutku sprejel oceno, ki je odstopala in izstopala. Ko so že hrumeli tanki 1991, ni dojel, da je to konec neke države, neke partije, neke ideodlogije. Hranim izvod Dnevnika, ko ga je (še) urejal on in je bil v bistvu podlaga, da mu je kolektiv izrekel nezaupnico. To pa ne spremeni pogleda nanj kot na človeka, ki je bil zame (tudi mladost prispeva k temu) karizmatičen urednik, za razliko od mnogih drugih. Pa naj vse to ponazorim z dogodkom, ki ga imam še danes pred sabo. Človek, ki je bil vladar Dnevnika in je kasneje moral oditi (v cerkniški konec je šel in se pogreznil v anonimnost), je prišel v Ljubljano na pogreb Eda Glaviča s katerim sta bila vodilni par časopisa, ko sem tudi sam začenjal oziroma deloval. Seveda sem bil tam, ker je bil pokojni Edo tudi človek, ki ga ne bom pozabil zaradi odnosa do mene. Tu smo ljudje pač subjektivni: merilo je, kako kdo ravna s tabo....In nekje v ozadju sem ob nekem nagrobniku opazil Milana. Bil je ločen od vseh, bolj ali manj sam. Potrudil sem se, da sva prišla skupaj in mu stisnil roko. Človeško, iskreno - ni jih bilo veliko, ki so ga sploh opazili, mnogi mu roke ne bi stisnili.
Ko sem odšel z Dnevnika, sem imel na grbi že nekaj "opominov" pred brco v rit, kot se reče. Pisal mi jih je uredniški lisjak, ki zame nikdar ni imel uredniške karizme. Ne zato, ker me je je pač preprosto označil za nesposobnega ipd., tako je deloval: zlagano. Človek, ki ni uspel niti izobrazbe pridobiti, mi je pridigal o etiki in profesionalnosti "na dnevni bazi". Da bo jasno: vse kritike mojega dela sem sprejemal bolj ali manj molče, ker mi drugega ni preostalo. Ko sem napisal odpoved 2019, se nikdar nisva več ne srečala, ne pogovorila. "Pozabil" se je opravičiti, ko sem mu poslal zaključek postopka v katerem me je na Dnevniku že obtožil in obsodil - pa se je motil. Drugega od njega nisem pričakoval: lahko je tisočkrat šef šefov, lahko je vdani sluga lastnika za visoko plačo, zame je bil in je človek, ki mu ne bi stisnil roke. Osebno občutenje? Vsekakor: vse kar tu pišem je osebno zaznavanje in nič več. Se pa spomnim nekoga, ki ga je sprva "malal" v lepših barvah in bil del "izbrancev": na koncu mi je sam od sebe lepega dne priznal, da sem imel glede tega lisjaka prav...To mi nič ne pomeni, lahko bi se tudi motil. Je pa del mozaika o šefih Dnevnika kjer sem z večino ustvaril odnos, ki me še zdaj bogati. Ko smo bili na otvoritvi razstave o Marjanu Cigliču zbrani tudi nekateri stari in "stari" Dnevnikovci, mi je eden urednikov z najdaljšim stažem, Zlatko Šetinc, spontano rekel, da bere Trmo..in sem bil šokiran. Morda je prav on primer mojega odnosa s šefi: z nobenim nisem hodil na kavo ali kako drugače iskal osebnega stika, a izredno cenil korektnost ali medsebojno spoštovanje. Tak je bil tudi Zlatko, ki mi je nekoč podelil priznanje za 30 let pisanja Dnevnika. Lep spomin!
Podrejeni po logiki stvari kritično gledamo nadrejene, v tem primeru urednike. Tudi z mano je bilo vedno tako, tudi šefi so bili kritični (upravičeno) do mojih napak. Lisjak mi v vsem času njegova odhajanja in prihajanja na šefovski stolček ni privoščil centa "stimulacije", ki so jo mnogi moji kolegi dobili v izdatnih zneskih. Tako mi je dal vedeti, kdo sem in kaj sem. Ko je enkrat urednik rubrike predlagal spodbudo (sto evrov bruto je bil že ogromen znesek...), mi je to na plačilnem listku pisalo v obliki nekaj nadur....neto nekaj deset evrov. Bilo me je sram. Ne zato, ker podarjenemu konju ne glej v zobe ampak, ker bi bil raje tudi brez te "stimulacije"... Če je kaj v novinarstvu težko doseči, je - po moji presoji - to uredniška karizma, ki ti je ne more dati ne plača, ne položaj, ne knjižica, ne... Dare Milič na Valu 202, Milan Meden na Dnevniku sta dva taka, ki ju pod pojmom karizme še danes vidim...Pa naj oprostijo vsi, ki sem jih nehote pozabil, izpustil....