Nekoč sem "žrl" knjige. Od otroštva naprej. Nekaj mi je ostalo. Spomnim se anekdote ali zgodbe o angleškem novinarju, ki je zatrdil, da je največji kompliment za dopisnika iz nekega kraja ali okolja, če ga sploh kdo pozdravi na ulici...Kar seveda drži. Desetletja sem pisal o ljudeh, ki jih vsak dan srečujem in to se mi še vedno dogaja. Zato pristavek i zega časa: še nikoli me ni toliko znanih in neznanih ljudi trepljalo in bodrilo, da vztrajam. V trgovini, na ulici, kjerkoli. Pa jih dejansko morda poznam na videz ali pa še to ne.

Kot dopisnik Dnevnika sem rad rekel ljudem, ki sem jih poznal dobro - a sem moral službeno k njim: "Vse dobro o ... mi ti povej, vse slabo bom o drugih zvedel!" in sva se s sogovornikom smejala. Dopisnik se z "žrtvijo" sreča na štiri oči. Lahko je "nažigati" na daljavo, zelo težko pa srečati človeka, ki si mu - in tudi tega ni malo, priznam - s pisanjem naredil kako krivico, škodo. In tu takoj izvzamem javne osebnosti, posebej politike: pri njih je prag tolerance višji, ker so tudi bonitete javnih osebnosti višje, boljše, bogatejše. Včasih je policija novinarjem izdala kratice storilcev - na primer B.K. Še vedel nisem, da se je s policistom zapletel moj dober znanec. Pa pridem v gostilno (znan je bil po težki roki in vzkipljivosti) in me zagrabi za ovratnik, češ kaj sem o njem pisal...Pa pojma nisem imel kdaj in in kje in za kaj je šlo. Nisem bil tepen, strah me je pa bilo. Da bi mu pojasnjeval, da je taka služba, da ne gre za nič osebnega...nima smisla.

So pa ljudje tudi pri tem pokazali svoj značaj zelo hitro. Še včeraj sladkobno prijazen ipd., me po objavi niti pogledal več. Pa nič rekel, kaj je narobe...Če dopisnik lahko krmari med službo in družbo, potem je zmaga na njegovi strani. Jaz še danes lahko spijem kavo s komurkoli in v Kranju je politk s katerim sem se družil izven moje službe, v nogometu. Potem sem pač pisal kar precej o dokaj spornih ravnanjih, a danes še zmoreva sesti za mizo. Pa se ne objemava, se pa prenašava. Pošteno. Eden bivših županov je res bil "na tapeti" dokler ga volitve niso odnesle. Imel pa je fantastično lastnost: vedno se je oglasil na klic, nikdar se ni skrival, imam ga po tej plati v najboljšem spominu.

Ker se vsak dan srečam s tistimi, ki so v mojih objavah /po lepem ali po grdem/, se zavedam, da mnogi komaj čakajo na slabo novico o meni. Da mnogi skušajo blatiti moje bližnje, da bi gnojnica tekla po meni. Da se mnogi skušajo maščevati na tak ali drug način. Vse to je del delovanja dopisnika, ki mora vsakomur pogledati v oči tudi po objavi, ki je zanj nepreijetna. Tega se zavedam, morda premalo - ampak se. Zelo zelo zelo redko v objavah najdete družino tistega o katerem pišem (res javne osebnosti so izjeme, ker navadno oni izpostavijo tudi bližnje - posebej politiki). Tako krmarim v Kranju med čermi dopisniškega novinarstva desetletja. Četudi me je v kaki gostilni potem strah in četudi kdo pokaže, da zaradi mojega novinarstva noče več z mano piti kave. Razumem, dojemam, sprejemam.

Ko se jutri srečamo, bom vsakomur skušal gledati v oči. Ni lahko, verjemite!