Okusi so različni in o njih se ne razpravlja. So pa tudi skupni imenovalci ali nekaj, kar povezuje. Na primer: pesem Vsi ljudje hitijo!? Da ne? Kaj pa, da si je treba časz vzet za prijatelje....da v življenju vsi iščemo gorsko rožo naših src? Nihče se še ni tako zaljubil v zobozdravnico kot...

Nisem ne poznavalec glasbe, prijatelji in domači pa bi prisegli, da imam "poseben okus" in dodali še kak komentar. Tako je z vsemi nami, je pa nek glasbenik, nek pevec, ki pooseblja marsikaj. Vse nas ali vsakogar od nas, slovensko izročilo, besedo, pesem, glasbo, zgodovino tradicijo?

Izberite po želji ali zavrzite vse. Ni pomembno. Ključno spoznanje, ki ga pa morate sprejeti, je tole: ko nas ne bo, ko mene ne bo, ko njega ne bo - bodo pesmi. In zato je tako dobro in prav in pošteno, da je njegovo mesto z Gorenjskim muzejem kot pravo ustanovo za to, pevcu namenilo košček pozornosti. Saj jo je vajen in zdi se, da v njej uživa. Nepomembno. Bistvo je v razstavi kot odsevu življenja. Bogatega in posebnega. Je pač nekoč začutil, kaj hoče biti in to postal in ostal.

Ne sodim v prijateljski krog, a mi je marsikatera njegova pesem pomenila in pomeni del življenja ali pa je bila dražljaj za moja in naša občutja. Kaj hočemo še več? Česa bi pevec hotel več? Slava in denar in vse ostalo pač mine, pesmi ostanejo. In ljudje z njimi.

Kranj ima in je imel malo takih. Prav je, da se tega zavedamo. Kot novinar in trmator neprestano poudarjam, da ni pomembno, kam sodi nek naš kranjski človek, ki opozori nase. Pozabimo, ali nam je zoprn, ko ga vidimo, pozabimo na poltiko in druge zamere, dajmo poklon ustvarjanju, dosežkom - kakršnimkoli in kdorkoli jih je bil in je sposoben doseči.

Pevec z vasi je šel v mesto, potem v svet. In z glasbo odprl tudi ta naš včasih res preveč zatohel in drobnjakarski Kranj. Tega ne smemo pozabiti, razstavo pa je treba preprosto videti. Da dojameš, kdo je in česa je sposoben.

Miran Šubic, skoraj sokrajan (a na "državljanstvo" bom še moral počakati...)

PS

Včasih mi je lepo, ker sem ponosen na Kranj in dosežke, ki jih zmoremo. Skušam to zapisati, ker se mi zdi, da je to moja dolžnost tukaj in zdaj.