Beunos Aires. Od vsega hudega izmučeni narod je dobil nekaj, česar se kupiti ne more. Dobil je novega boga, božanstva in dobil je vero, ki jo sicer od nekdaj ima. Vero v čudež, vero vase. Kdo ali kaj da lahko toliko sreče naenkrat nekemu narodu? Pa je samo žoga. Pa je samo nek šport. Pa je samo ena nedelja, ki bo spremenila vse. Ker je najlepše ljudem dati slamico rešitve, ko se jim zdi, da je ni. Svet je obnorela žoga, a Argentino je doletelo darilo. Božje? Morda, če je tisti mali mož božji namestnik na nogometnem igrišču. In zato je treba ob vsem tem privoščiti. Ne zaradi slave, denarja ipd. Gre za nekaj več, gre za brezčasnost, ki je lastna bogovom. Buenos Aires in vsi "buenosiairesi" tega sveta so včeraj dobili nekaj, kar nadomesti najboljšo hišo, največji avto, najbolj zajeten raču v banki. Pa je samo žoga kriva. Pa je samo nogomet.
Zagreb. Takega egoizma v sreči ne zmore vsak. Organizirati slavje s svojimi zasluženo tretjimi na svetu v času, ko ves svet gleda dvoboj za prvo mesto, zmorejo le redki. Pustimo ob strani letalske vozne rede, šlo je za nekaj, kar je tem kockastim in ognjenim lastno: neizmerni egoizem. Nekateri bodo rekli: prav je, oni so za svoje, to je njihov nacionalni ponos. In če je svet spremljal obračun, ki je dal vse, kar lahko ponudi življenje: dramo=srečo=žalost=presenečenja=razočaranja=......, je Zagreb pokazal, da obstajajo tudi taki, ki tega ne razumejo. Ki jim je egoizem že zdavnaj prešel v nacionalizem: športni, politični....pojav "božjega naroda", ki je najboljši, a mu sodniki ukradejo vedno...ipd. itd. Nisem gledal niti sekunde. Zagreb je bil vse kar ves ostali nogometni svet ni bil. Nič narobe, a s pripombo: zopet so tudi naši mediji pozabili na bistvo in pozorno slavili s kockastimi ali kaj so že.
Kranj. Spomnil sem se na čas, ko sem pri Waterlooju srečal slovensko reprezentanco, ki je imela pred seboj dvoboj, ki nas je nogometno za vedno ločil od Jugoslavije. 3:3 je bil za nas finale svetovnega prvenstva in neizmerno sem bil ponosen, da sem se lahko fotografiral s soimenjakom. Čas je hotel, da fotografija vse bolj rumeni in ostane spomin. Včeraj je bil Kranj provinca province. Zadnja luknja. Nogomet, ki je nekoč rodil Pavline in nekje drugje Messije in, ja tudi Modriće, je tukaj na mrtvaški postelji. Moje mesto je izven tega kar nekomu prinese čustva - vseh barv, vrst ipd. Nam ne prinaša nič. Le kreature, ki se za zadnji evro prostituirajo do onemoglosti. Le kvazi nogometno elito povprečnežev, majhnih računarskih dušic. Škoda. Vsak dobi kar si pač zasluži in vsak žanje kar seje. Včeraj je bil Kranj tako daleč od sveta, ki je bil ena sama žoga, da te to mora boleti.
Nogometna nedelja je minila. Žal v Kranju ne.
Miran Šubic, ljubitelj nogometa